23. FEBRUAR
"Vaju moti, če grem ven na zrak za nekaj minut?" vprašam.
"Seveda," odgovori Frank in začne jesti še zadnje koščke hrane.
Jaz pa zadovoljno vstanem in se podam skozi stranski vhod restavracije. Razgledam se naokoli in bržkone zagledam newyorške prizore, ki sem jih že tako vajena. Mlad par — verjetno turista — se glasno pogovarjata, medtem ko njuno turistično kočijo poganja rahlo izmučen temni konj. Tudi na cesti se veliko dogaja. Avti in rumeni taksiji se prvič peljejo, drugič pa stojijo v koloni in nepotrpežljivo trobijo.
Vse to mi pomaga odvrniti misli od bivšega fanta. A ne za dolgo. Naenkrat ga zagledam na drugi strani, kako se pogovarja po telefonu. Zgleda, da še ni letel v Montano. *i*Je to priložnost, da grem do njega?*i*, pomislim. *i*Ne,*i* si odgovorim. *i*Razšla sta se in zdaj je on tvoja preteklost.*i* Ampak vendarle se mi ob pogledu nanj še zmeraj poviša srčno utrip, v trebuhu pa občutim mravljince. Zakaj se mi to še vedno dogaja?
"Princeska?"
Pred seboj seveda zagledam Stephana, ki stoji pri drugem delu restavracije. Zgleda precej dobro. Sem to res napisala? No, če sem iskrena, je to res. Ozka bela srajca mu zares poudari njegovo vitko telo, dolge črne kavbojke pa se barvno zelo ujemajo z njegovimi očmi. Kostanjevi lase je edini del njega, ki ni urejen, a razmršena pričeska mu nekoliko pristoji. Vendar videz ne zasenči njegovega nadležnega značaja.
"Kaj delaš tukaj?" spregovorim. Medtem se mi na mojo žalost zelo približa.
"Kakšen sem?" vzvišeno vpraša, ne da bi se menil za moje vprašanje.
"Nič posebnega, ne moj tip," se zlažem in prekrižam roke. Kdo ve, kaj bi si ta fant mislil, če bi mu povedala resnico!
"To ni to, kar si misliš, kajne? Slabo lažeš," ugotovi. Sem mar res tako neprepričljiva? "Kakorkoli, ti si prečudovita kot vedno," spremeni temo in mi pomežikne.
"Se res ne bi vrnil k svoji mizi? Verjetno te tvoji domači že pogrešajo."
Takrat prisloni usta k mojemu levemu ušesu. Lahko slišim njegov dih in čutim njegovo toplino. Občutek je presenetljivo dober. "Nič me ne bi odvrnilo od kratkega pogovora z lepotico," po tihem reče in nato odmakne glavo.
"Adijo, Stephan," z ostrim glasom zaključim najin pogovor in se vrnem nazaj v restavracijo.
"Adijo, princeska," odvrne in že od daleč vidim njegov nasmešek, ki se mi je vedno zdel tako beden.
Ko stopim nazaj k naši mizi Frank in Alex že stojita, vsa pripravljena na odhod.
"Sta že plačala?" zmedeno vprašam.
"Da, in res ni bilo najcenejše, kot si rekla," sarkastično pripomni Alex in se pogladi po temnih laseh, na las podobnim Frankovim.
Rahlo razburjeno se ozrem proti svojemu rejencu. "Rekla sem, da plačam jaz," mu povem in pokažem belo torbico, v kateri imam denarnico.
Frank mi ne odgovori z besedami, temveč se le skupaj s svojim sinom nasmehne in vsi trije se znajdemo v objemu.
Ko zdaj razmišljam, ugotovljam nekaj. Morda imam res trbulentno ljubezensko življenje, a vendar imam družino. In to na koncu šteje več.

*i*Kot sem že sporočila v kotiček, je to zadnji del te zgodbe. Kar nekaj časa sem porabila, da sem snovala to epizodo in poskušala sem jo narediti čim bolj zanimivo. Glede na to, da ste vsako objavo popestrili z liki in komentarji, mislim, da mi je kar uspelo. Za to se vam iskreno zahvaljujem!*i*