PisalnicaTudi dekle iz smetnjaka se zaljubi, 2. epizoda, 5. del
6
1. OKTOBER
Žal na prvi dan faksa nismo ostali v predavalnici. Smola. Ko sem na hitro pogledala notri, je zgledala res lepa. Tukaj bi lahko bila ure in ure, tako zelo mi je bila všeč. Ne, imeli smo praktično nalogo v centru New Yorka s ciljem napisati raziskovalno nalogo z naslovom *i*Razlog za prenaseljenost zvezne države New York*i*. Toliko o mojem sanjarjenju o predavanju v prečudoviti predavalnici.
Delo pa ni opravljal vsak sam, temveč vsak v prej določenem paru. Priznam, da sem bila precej živčna, ko je profesor govoril, s kom je kdo. Ne vem, zakaj, a ni bilo prijetno.
"Ti si Isabella Raynold, kajne?"
Ozrem se proti temnolascu pred mano. "Da, jaz sem Isabella," odgovorim.
"Lepo te je spoznati, Isabella," odvrne in mi pomižkne, kar me preseneti. Kaj naj bi to pomenilo? "Moje ime je Stephan."
Tako sva skupaj hodila po newyorških ulicah, pri čemer sem opazila, da stoji zelo blizu mene. Še John, ki je moj fant, ne stoji tako blizu.
"Iz kje si?" vpraša. Presenečeno ga pogledam, mislila sem namreč, da imamo čas za nalogo, ne čas za pogovarjanje.
Ker se nisem hotela prepirati, sem mu tako le ne preveč navdušeno zaupala ta podatek.
"Oh, potem si tujka!" vzklikne in oči se mu od šoka razprejo. Je res tako posebno, če študiram v tujini? Nismo v enaindvajsetem stoletju?
"Da, sem. Kako misliš, da bi lahko začela ....," želim zamenjati temo, a me Stephan prekine.
"Jaz sem iz Floride," samozavestno pove in si z roko odmakne temen plamen z obraza.
*i*Ali lahko že utihneš, da greva delat nalogo, ti zgaga?i*, si v glavi mislim in se hudo zadržujem, da ne bi tega izrekla. "Lepo," namesto tega hladnokrvno odgovorim.
Stephan obrne pogled z mene. Sklepam, da je pričakoval kaj drugega za odgovor. Kot da me briga.
"In zakaj si prišla v New York?" zopet zastavi vprašanje, ko sem že upala, da bo tiho.
"Želela sem si študirati tukaj," mu konkretno odgovorim, brez da bi mu razkrila večje podrobnosti.
Tako se je nadaljevala naslednji dve uri. Prisežem, da sem se počutila kot obtoženec na sodišču. Za povrh pa bom morala nalogo napisati sama. Morali bi sicer delati v paru, ampak dvomim, da bi s to samozavestno zgago kam daleč prišla.
Pa sem mislila, da mi bo študij všeč ...
Žal na prvi dan faksa nismo ostali v predavalnici. Smola. Ko sem na hitro pogledala notri, je zgledala res lepa. Tukaj bi lahko bila ure in ure, tako zelo mi je bila všeč. Ne, imeli smo praktično nalogo v centru New Yorka s ciljem napisati raziskovalno nalogo z naslovom *i*Razlog za prenaseljenost zvezne države New York*i*. Toliko o mojem sanjarjenju o predavanju v prečudoviti predavalnici.
Delo pa ni opravljal vsak sam, temveč vsak v prej določenem paru. Priznam, da sem bila precej živčna, ko je profesor govoril, s kom je kdo. Ne vem, zakaj, a ni bilo prijetno.
"Ti si Isabella Raynold, kajne?"
Ozrem se proti temnolascu pred mano. "Da, jaz sem Isabella," odgovorim.
"Lepo te je spoznati, Isabella," odvrne in mi pomižkne, kar me preseneti. Kaj naj bi to pomenilo? "Moje ime je Stephan."
Tako sva skupaj hodila po newyorških ulicah, pri čemer sem opazila, da stoji zelo blizu mene. Še John, ki je moj fant, ne stoji tako blizu.
"Iz kje si?" vpraša. Presenečeno ga pogledam, mislila sem namreč, da imamo čas za nalogo, ne čas za pogovarjanje.
Ker se nisem hotela prepirati, sem mu tako le ne preveč navdušeno zaupala ta podatek.
"Oh, potem si tujka!" vzklikne in oči se mu od šoka razprejo. Je res tako posebno, če študiram v tujini? Nismo v enaindvajsetem stoletju?
"Da, sem. Kako misliš, da bi lahko začela ....," želim zamenjati temo, a me Stephan prekine.
"Jaz sem iz Floride," samozavestno pove in si z roko odmakne temen plamen z obraza.
*i*Ali lahko že utihneš, da greva delat nalogo, ti zgaga?i*, si v glavi mislim in se hudo zadržujem, da ne bi tega izrekla. "Lepo," namesto tega hladnokrvno odgovorim.
Stephan obrne pogled z mene. Sklepam, da je pričakoval kaj drugega za odgovor. Kot da me briga.
"In zakaj si prišla v New York?" zopet zastavi vprašanje, ko sem že upala, da bo tiho.
"Želela sem si študirati tukaj," mu konkretno odgovorim, brez da bi mu razkrila večje podrobnosti.
Tako se je nadaljevala naslednji dve uri. Prisežem, da sem se počutila kot obtoženec na sodišču. Za povrh pa bom morala nalogo napisati sama. Morali bi sicer delati v paru, ampak dvomim, da bi s to samozavestno zgago kam daleč prišla.
Pa sem mislila, da mi bo študij všeč ...
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Lepo! Zelo zanimivo!
Lp,
Ravenclawgirl
Lp,
Ravenclawgirl
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
