14. APRIL (POPOLDNE)
Nisva obrala iste poti, kot jo je večina najinih sošolcev. Njegova ideja je bila. Jaz nisem hotela, ker ni zgledala ... normalna. Zelo poraščena je bila videti in pot se je komaj da videla.
"Tu piše, da je taka samo nekaj sto metrov, potem pa je normalna. In veliko krajša je," me je skušal prepričati.
"Koliko krajša?"
"Em ... kar nekaj, mislim."
S tem me je dobil. "Prav, pojdiva po tej poti."
Počutila sem se kot v džungli. Zarasla grmovja, visoka drevesa ... A vsaj krajša pot je bila. In ob meni je bil John in nobeden drug. To je morda priložnost, da mu povem, kaj čutim do njega. Ne, prezgodaj je.
"Sem ti čestital za štirico pri zgodovini?" je vprašal. Kako sem zaljubljena v ta globok glas.
"Mislim, da si. Nisem prepričana."
"No, če ti slučajno nisem - čestitke," je rekel in se mi nasmehnil. Šele zdaj sem ugotovila, kakšen filmski nasmešek ima.
"Hvala," sem odvrnila.
"Pazi, tu je spolzko," me je opozoril, ko je po skalah prečkal potok.
Potem se ne spominjam, kaj se je zgodilo. Verjetno mi je spodrsnilo, ko sem skoraj že prečkala vodo. Ampak vem, da sem padla na gozdna tla ter se dokaj udarila ob glavo. Za nekaj trenutkov sem bila nezavestna.
"Isabella." Nežen in nekoliko zaskrbljen me je počasi prebujal. "Isabella, si v redu?"
Zbudila sem se. Še kar sem ležala na tleh, John pa je sedel zraven mene in se sklanjal k meni. Ta angelski glas, nežen, a hkrati globok. In te modre oči, v katerih bi se izgubila. Nisem mogla zdržati. Poljubila sem ga.
A kakor hitro so se najine ustnice srečale, so tudi šle narazen. Prehitro je bilo. Kaj če bi zameril? Nisem ga hotela izgubiti.
Nisem vedela, kaj naj naredim. Prva stvar, ki mi je prišla na pamet in ki sem jo izgovorila je bila: "Oprosti, odneslo me je."
Ni odgovoril. Kaj naj bi to pomenilo? Ni pomembno. A te ustnice si bom zapomnila.