14. MAJ
Danes sem imela res zelo težko torbo. Zakaj? Imela sem knjigo za Johna, ki sem jo kupila včeraj, in ima več kot petsto strani. A taka oseba kot je John je vredna tega.
Ob ponedeljkih ima eno uro več kot jaz, saj hodi k novinarskemu krožku, zato ga počakam pri drevesu pred šolo. Čakam in čakam, a o Johnu ni ne duha ne sluha. Škoda, da ravno danes nisem imela pametne ure. Ob takih trenutkih je ura zelo dobrodošla.
Končno je prišel! Skrijem se za drevesom, da me ne vidi. Popravi si srajco na šolski uniformi in mi pride bližje. Še bolj se skrijem za drevesom. Morda si me predstavljate kot nekega čudaka, ki se skriva za drevesom. No, verjetno res zagledam tako, a v bistvu je to del presenečenja.
Ko je prišel do drevesa, sem stekla proti njemu in ga tako močno objela, da je skoraj padel na tla. Po resnici povedano me je bilo malo sram, a John se je le zasmejal.
"To je zate," sem rekla in mu podala njegovo knjigo. Bila je tako težka, da je bilo pravo olajšanje zame, ko jo je prijel John.
Knjigo si je natančno ogledal, nato pa me pogledal s tistimi prekrasnimi modrimi očmi. "Vse od padca Bastilje do obglavjanja Marije Antonete Habsburške pa do Napoleonovega osvajanja Evrope," je prebral ta *i*izjemno kratek*i* naslov. "Čemu vse to?"
"Hotela sem se ti zahvaliti, ker si Roshwillowi pokazal tisti video," sem odgovorila.
"Je zdaj vse v redu?"
"Da in po tvoji zaslugi. Ne bi si mogla zaželiti boljšega prijatelja od tebe, John. Res ti hvala."