30. MAJ
Sinoči, ko sem prišla domov iz bolnice, nisem mogla zaspati. Skrbelo me je, kaj se bo zgodilo današnji dan. Kako bo John reagiral, ko me bo videl? Kaj se bo zgodilo? No, lahko vam povem, da se ni zgodilo nič lepega.
Prvič sem ga srečala pri omaricah. Niti besede. Nato sem se usedla zraven njega pri prvi uri. Vse tiho. Zraven njega sem sedela še vse nadaljne ure današnjega dne. Isto.
Ta tišina in negotovost sta me že resno žrli. Lahko vsaj kaj reče? Tudi če ne bo lepo? Tišina je najhujša. Zato sem se odločila, da spregovorim in prebijem led.
Po pouku sem mu s tihimi koraki - ki sem jih delala po nepotrebnem, saj je ob tem času na šoli vedno hrup - sledila.
Ko sva prišla ven iz šole in dovolj daleč, da naju ni noben ni videl, sem mu rekla: "John, ustavi se."
Obrne se in me presenečeno pogleda. "Kaj je?" vpraša.
Dobro vprašanje - kaj sploh hočem, da mi pove. Hm, delala se bom neumno. "Zakaj me ignoriraš cel dan?"
"Ha, si resna?" odvrne in se zasmeji. Nato se zresni. "Mislil sem, da si super dekle, ki ima nesrečno življenje. Nisem pa si mislil, da si se zmožna napiti in poljubiti nekega natakarja."
"John, ne vem, kaj mi je bilo ... Res ne vem ..." Bila sem na robu solz.
"Ne boš me dobila z običajnimi izgovori, Isabella." Sedaj me že gleda grdo. "Zgleda, da sem napačno mislil o tebi in sem šele zdaj videl pravo tebe. In s tako osebo se nimam namena družiti!" Jezno odkoraka stran.
"John, počakaj!" Hitim za njim, on pa pospešuje korak. Ko ga ne dohitevam več, se ustavim in začnem jokati. Zares sem ga izgubila.
Lp, dekle iz smetnjaka