PisalnicaTudi dekle iz smetnjaka se zaljubi, 3. epizoda, 34. del
3
25. MAJ
Oh, se sploh zavedate, da je konec mojega prvega študijskega leta? Sicer imam za med poletjem še kar nekaj dela, povezanega z izpitimi v bližnjem semestru, ampak še vseeno sem ... konec. To zveni tako čudno, se vam ne zdi? Konec ... Že sama beseda kar seka ven iz besedila, ko pa pomeni tako prelomnico! Pomeni, da sem končala z vsem, kar sem delala od oktobra lansko leto. To pa je seveda nepredstavljivo.
Izjemni so tudi dogodki, ki so se pripetil čez to šolsko letoi. Izvedela sem, kdo so moji pravi starši in se končno — kot je tudi prav — zbližala z njimi, a hkrati sem obrdržala odnos s Frankom in njegovim sinom Alexom, dejansko že mojim bratom. Da ne omenim, da sem končno razvila svojo dolgo skrito strast do pisanja, ki sem jo neopazno gradila, zdaj pa točno vem, kaj gradim, in sem na poti do prvega romana. Potem so tu še moji ljubezenski zapleti in tudi prepiri z Jane ter ...
Jane! Saj res, opravičiti se ji moram! To pa moram takoj, nočem namreč za njo tekati po celem New Yorku. Oh, saj je tam, pri stranišču. Hitro se prebijem skozi množico študentov in že sem pri njej.
"Kaj pa ti hočeš?" začne pogovor.
"Rada bi se ti opravičila, nič drugega," ji odgovorim, ona pa mi poda nezaupljiv pogled. "Samo opravičilo, Jane."
Črnolaska globoko zavzdihne, kot bi ji šla neverjetno na živce in bi me najraje nagnala stran, vendar se more zaradi prisotnosti drugih vzdržati. Si pa zato verjetno to domišlja ... "Prav, povej," se vda čez nekaj sekund.
"Imela si prav. No, vidva z Johnom sta mislila prav," začnem pripovedovati, Jane pa ob mojih besedah napravi začuden izraz.
"Prav o čem ...?" še z besedami izrazi svoje presenečenje.
"Govorim o Stephanu," se razjasnim in njene vranje črne obrvi se spustijo do mesta, kjer so bile prej. "Se spomniš, kako si mi govorila, da me le izkorišča in naj ga pustim, preden bo prepozno?" Prikima. "To je res."
"Saj sem ti povedala," vzvišeno komentira in si za ušesa zatakne pramen svojih gostih las, "večkrat." Sledi trenutek molka, dokler me ne vpraša: "Kako pa te je izkoristil?"
Njene besede, čeprav zgledajo popolnoma nedolžne, v mojo glavo naženejo kup slabih spominov, ki se zdijo tako oddaljeni, a pravzaprav niso. Vsi njegovi poljubi, ki niso izkozavali nikakršne ljubezni ... Dotiki, ki sva si jih delila, a so pomenili nič, nič ... In na koncu seveda njegovo priznanje, kaj mi je storil, hladno kot on. Oh, zakaj se moram spominjati tona njegovega glasu, ki je tako breozbzirno govoril o svojih zagrešenih dejanjih!
"O, bog, kaj se je zgodilo s tabo!" me sredi razmišljanja prekine Jane in njene žadaste zenice se neverjetno razširijo. "Bleda in hkrati zelena si, kot bi bila resnična bolna."
Zamahnem z roko in se zlažem, da mi nič ni. Nato nadaljujem svojo pripoved: "Ko sem zadnjič prišla k njem, je bil z nekim drugim dekletom in počel z njo ... no, saj veš, kaj imam v mislih. Nato jo je nagnal in mi povedal vso svojo zgodbo. Pripovedal mi je o tem, kako sem le ena izmed deklet, ki so mu podlegle in jih izkoristil za denar. To je bolj ali manj vse."
Ponovno napočijo trenutki tišine. No, v resnici je okoli naju polno hrupa, a midve molčiva, kot da sva vsaka zatopljeni v lastne misli. Prva jih s svojim neverjetno visokim glasom izrazi Jane: "Isabella, veš kaj? Lahko mi poveš še tisoč in eno stvar, ki priča o tem, kako nesramen je bil Stephan, pa ne boš vrnila najinega prijateljstva."
"Ne verjameš v to, kar sem ti ravnokar zaupala?" se zbojim.
Sošolka zavije z očmi in mi pove: "Ni to za božjo voljo, Isabella! Gre se za to, da ne glede na to, kaj storiš ali kaj ti storijo drugi, ne želim biti več v tvoji družbi!"
Zazdi se mi, da se je ves moj načrt kar naenkrat zrušil. "Ampak ... ampak ... zakaj?"
"Preprosto sem te sita! Ves čas, ki sva ga preživeli skupaj, je bilo samo tarjanje o tem, kako težko je tvoje življenje. Misliš, da sem tako neumna, da bom to poslušala še naprej?" Želim nekaj odvrniti, a ne morem. "Konec je, Isabella," usodno izreče. "F-I-N-I-T-O."
Tokrat pa je konec boleč.
Lp,
dekle iz smetnjaka
*i*To je še mojo darilo za vse vas, dragi bralci, ki vedno tako vneto čakate na nove dele te zgodbe. V zahvalo sem vam ta del napisala na silvestrovo. Res vam hvala, super ste :)*i*
Oh, se sploh zavedate, da je konec mojega prvega študijskega leta? Sicer imam za med poletjem še kar nekaj dela, povezanega z izpitimi v bližnjem semestru, ampak še vseeno sem ... konec. To zveni tako čudno, se vam ne zdi? Konec ... Že sama beseda kar seka ven iz besedila, ko pa pomeni tako prelomnico! Pomeni, da sem končala z vsem, kar sem delala od oktobra lansko leto. To pa je seveda nepredstavljivo.
Izjemni so tudi dogodki, ki so se pripetil čez to šolsko letoi. Izvedela sem, kdo so moji pravi starši in se končno — kot je tudi prav — zbližala z njimi, a hkrati sem obrdržala odnos s Frankom in njegovim sinom Alexom, dejansko že mojim bratom. Da ne omenim, da sem končno razvila svojo dolgo skrito strast do pisanja, ki sem jo neopazno gradila, zdaj pa točno vem, kaj gradim, in sem na poti do prvega romana. Potem so tu še moji ljubezenski zapleti in tudi prepiri z Jane ter ...
Jane! Saj res, opravičiti se ji moram! To pa moram takoj, nočem namreč za njo tekati po celem New Yorku. Oh, saj je tam, pri stranišču. Hitro se prebijem skozi množico študentov in že sem pri njej.
"Kaj pa ti hočeš?" začne pogovor.
"Rada bi se ti opravičila, nič drugega," ji odgovorim, ona pa mi poda nezaupljiv pogled. "Samo opravičilo, Jane."
Črnolaska globoko zavzdihne, kot bi ji šla neverjetno na živce in bi me najraje nagnala stran, vendar se more zaradi prisotnosti drugih vzdržati. Si pa zato verjetno to domišlja ... "Prav, povej," se vda čez nekaj sekund.
"Imela si prav. No, vidva z Johnom sta mislila prav," začnem pripovedovati, Jane pa ob mojih besedah napravi začuden izraz.
"Prav o čem ...?" še z besedami izrazi svoje presenečenje.
"Govorim o Stephanu," se razjasnim in njene vranje črne obrvi se spustijo do mesta, kjer so bile prej. "Se spomniš, kako si mi govorila, da me le izkorišča in naj ga pustim, preden bo prepozno?" Prikima. "To je res."
"Saj sem ti povedala," vzvišeno komentira in si za ušesa zatakne pramen svojih gostih las, "večkrat." Sledi trenutek molka, dokler me ne vpraša: "Kako pa te je izkoristil?"
Njene besede, čeprav zgledajo popolnoma nedolžne, v mojo glavo naženejo kup slabih spominov, ki se zdijo tako oddaljeni, a pravzaprav niso. Vsi njegovi poljubi, ki niso izkozavali nikakršne ljubezni ... Dotiki, ki sva si jih delila, a so pomenili nič, nič ... In na koncu seveda njegovo priznanje, kaj mi je storil, hladno kot on. Oh, zakaj se moram spominjati tona njegovega glasu, ki je tako breozbzirno govoril o svojih zagrešenih dejanjih!
"O, bog, kaj se je zgodilo s tabo!" me sredi razmišljanja prekine Jane in njene žadaste zenice se neverjetno razširijo. "Bleda in hkrati zelena si, kot bi bila resnična bolna."
Zamahnem z roko in se zlažem, da mi nič ni. Nato nadaljujem svojo pripoved: "Ko sem zadnjič prišla k njem, je bil z nekim drugim dekletom in počel z njo ... no, saj veš, kaj imam v mislih. Nato jo je nagnal in mi povedal vso svojo zgodbo. Pripovedal mi je o tem, kako sem le ena izmed deklet, ki so mu podlegle in jih izkoristil za denar. To je bolj ali manj vse."
Ponovno napočijo trenutki tišine. No, v resnici je okoli naju polno hrupa, a midve molčiva, kot da sva vsaka zatopljeni v lastne misli. Prva jih s svojim neverjetno visokim glasom izrazi Jane: "Isabella, veš kaj? Lahko mi poveš še tisoč in eno stvar, ki priča o tem, kako nesramen je bil Stephan, pa ne boš vrnila najinega prijateljstva."
"Ne verjameš v to, kar sem ti ravnokar zaupala?" se zbojim.
Sošolka zavije z očmi in mi pove: "Ni to za božjo voljo, Isabella! Gre se za to, da ne glede na to, kaj storiš ali kaj ti storijo drugi, ne želim biti več v tvoji družbi!"
Zazdi se mi, da se je ves moj načrt kar naenkrat zrušil. "Ampak ... ampak ... zakaj?"
"Preprosto sem te sita! Ves čas, ki sva ga preživeli skupaj, je bilo samo tarjanje o tem, kako težko je tvoje življenje. Misliš, da sem tako neumna, da bom to poslušala še naprej?" Želim nekaj odvrniti, a ne morem. "Konec je, Isabella," usodno izreče. "F-I-N-I-T-O."
Tokrat pa je konec boleč.
Lp,
dekle iz smetnjaka
*i*To je še mojo darilo za vse vas, dragi bralci, ki vedno tako vneto čakate na nove dele te zgodbe. V zahvalo sem vam ta del napisala na silvestrovo. Res vam hvala, super ste :)*i*
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ej super del. sam mau. Jane je sprejela zgodbo ampak pol jo pa kr odpika. pač razlog ma vsaj utemeljen če ne drugega. pač ampak res res dober del!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
0
Ja, Jane je bla najprej mal radovedna, poj pa je povedala svoje resnično mnenje.
Hvala za komentar drgač!
Hvala za komentar drgač!
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Jane se mi že od začetka zdi zlobna ampak lepo od nje, da ji je povedala kaj dela Stephan.
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
