PisalnicaTudi dekle iz smetnjaka se zaljubi, 3. epizoda, 37. del
4
1. JUNIJ
Vstopim v drobno trgovino s spominki na Peti aveniji. Kmalu se zavem, da sem ravnokar vstopila v precej nagneteno poslopje. Povsod so kajti spominki, tesno zraven drugega in vse skupaj deluje kot zmešnjava barv. Na levi ležijo magneti najrazličnejših napisov, odtenkov ali velikosti. Desno od njih visijo plakati z mestom, nekatere krasijo dnevne slike, druge nočne, tretje pa so slikarsko delo. Da ne omenjam kupe majic, šalov in klobukov z motivi mojega mesta, ki me spominjajo na kakšno trgovino z oblačili! Še sreča da je sploh prostor za blagajno, kajti nekdo je dal svoji domišljiji duška.
Stopim do oddelka z magneti in pomislim, da bi bilo morda ti dobro darilo za Franka, ki bo kmalu prišel v mesto. Da, zagotovo mu bo všeč ta prelepa fotografija Brooklynskega mostu!
Premaknem se desno in pred seboj zagledam majhno rolico, ki naj bi vsebovala bonbone. In to s takim okusom, ki naj bi človeka vrgel v zrak. Zasmejem se slani šali, vendar si še kar ogledujem embalažo. Ne bi bilo to dobro presenečenje za Alexa? Navsezadnje je fant prava zakladnica šal, kot je ta na embalaži in tudi sladkarijam se nerad odreče!
"Oh, moj ati je naravnost oboževal te bonbone," kot strela z jasnega zaslišim glas za menoj. V naglici se obrnem in zagledam Lydio s sijočim nasmehom. "Včasih je vodil to trgovino, veš."
"Zanimivo," odvrnem, "ampak zakaj govoriš v pretekliku?"
Lydijin nasmeh nenadoma izgini in z njim vred njen obraz zapusti vso veselje, ki jo je prej obdajalo. Njene žadaste oči se še ozrejo proti tlom in se napolnijo s solzo. Kaj sem storila!
"Mrtev ... je," z globoko žalostjo odgovori še preden si ji želim opravičiti. "Imel je prometno nesrečo. Ponoči se je vozil z nekim mladim sodelavcem, ki je prvič vozil po Manhattnu in ... bilo je usodno za oba."
"Jaz ... žal mi je, Lydia, nisem ti skušala povrniti slabih spominov, jaz ...," se skušam opravičiti, a sostanovalka me prej prekine.
"V redu je, nisi vedela," me pomiri in na njen obraz ni več tako hladen in mračen, kot je bil. "Ko je bil živ, je vodil to trgovino," se trenutek zatem spomni Lydia. "Vse je naredil sam, brez kakršnekoli pomoči. Še zdaj ne morem verjeti, kako je lahko to mogoče." Njen pogled se usmeri proti izdelkom, ki se jih vzela. "Oprosti, rada bi plačala, kajne?"
Prikimam in se skupaj z njo premaknem skozi goro spominkov do blagajne, zbite v kot med dvema prenosnikoma.
"Sedem dolarjev," pove in z roko seže po svojih ognjenih laseh, kot bi bila zatopljena v svoje misli. "Eh, pet bo dovolj. Za dobro sosedo."
"Hvala ti," se ji zahvalim in v njene roke, polne raznoraznih zapestnic, stisnem hladni bankovec. "Lahko vprašam," se zamislim, "kdo vodi trgovino zdaj, ko je ... tvoj oče mrtev? Ker dvomim, da bi sama zmogla."
"Motiš se, vse delam sama," mi pojasni in njen nasmeh se razširi. "Ta trgovinica mi je všeč že odkar sem bila majhna. Ko nihče v moji družini ni želel iti iz Avstralije — iz tam sem — v ZDA, sem se pač jaz javila. Konec koncev, študiram tu in tudi denar rabim."
"Vsa čast! Jaz tega ne bi zmogla!" ji čestitam. Nato mi v oči pade kazalec na stenski uri nad mano, ki kaže krepko čez eno. "Iti moram. In če boš kaj potrebovala, povej."
"Oh, da, potrebujem te," me zadnji hip, preden bi stopila na ulico, ustavi Lydia. "Bi se lahko dobili na hitro na kavi? Toliko vprašanj imam glede stanovanja, veš!"
"Seveda," vedro privolim in stopim ven na svež zrak.
Lp,
dekle iz New Yorka
Vstopim v drobno trgovino s spominki na Peti aveniji. Kmalu se zavem, da sem ravnokar vstopila v precej nagneteno poslopje. Povsod so kajti spominki, tesno zraven drugega in vse skupaj deluje kot zmešnjava barv. Na levi ležijo magneti najrazličnejših napisov, odtenkov ali velikosti. Desno od njih visijo plakati z mestom, nekatere krasijo dnevne slike, druge nočne, tretje pa so slikarsko delo. Da ne omenjam kupe majic, šalov in klobukov z motivi mojega mesta, ki me spominjajo na kakšno trgovino z oblačili! Še sreča da je sploh prostor za blagajno, kajti nekdo je dal svoji domišljiji duška.
Stopim do oddelka z magneti in pomislim, da bi bilo morda ti dobro darilo za Franka, ki bo kmalu prišel v mesto. Da, zagotovo mu bo všeč ta prelepa fotografija Brooklynskega mostu!
Premaknem se desno in pred seboj zagledam majhno rolico, ki naj bi vsebovala bonbone. In to s takim okusom, ki naj bi človeka vrgel v zrak. Zasmejem se slani šali, vendar si še kar ogledujem embalažo. Ne bi bilo to dobro presenečenje za Alexa? Navsezadnje je fant prava zakladnica šal, kot je ta na embalaži in tudi sladkarijam se nerad odreče!
"Oh, moj ati je naravnost oboževal te bonbone," kot strela z jasnega zaslišim glas za menoj. V naglici se obrnem in zagledam Lydio s sijočim nasmehom. "Včasih je vodil to trgovino, veš."
"Zanimivo," odvrnem, "ampak zakaj govoriš v pretekliku?"
Lydijin nasmeh nenadoma izgini in z njim vred njen obraz zapusti vso veselje, ki jo je prej obdajalo. Njene žadaste oči se še ozrejo proti tlom in se napolnijo s solzo. Kaj sem storila!
"Mrtev ... je," z globoko žalostjo odgovori še preden si ji želim opravičiti. "Imel je prometno nesrečo. Ponoči se je vozil z nekim mladim sodelavcem, ki je prvič vozil po Manhattnu in ... bilo je usodno za oba."
"Jaz ... žal mi je, Lydia, nisem ti skušala povrniti slabih spominov, jaz ...," se skušam opravičiti, a sostanovalka me prej prekine.
"V redu je, nisi vedela," me pomiri in na njen obraz ni več tako hladen in mračen, kot je bil. "Ko je bil živ, je vodil to trgovino," se trenutek zatem spomni Lydia. "Vse je naredil sam, brez kakršnekoli pomoči. Še zdaj ne morem verjeti, kako je lahko to mogoče." Njen pogled se usmeri proti izdelkom, ki se jih vzela. "Oprosti, rada bi plačala, kajne?"
Prikimam in se skupaj z njo premaknem skozi goro spominkov do blagajne, zbite v kot med dvema prenosnikoma.
"Sedem dolarjev," pove in z roko seže po svojih ognjenih laseh, kot bi bila zatopljena v svoje misli. "Eh, pet bo dovolj. Za dobro sosedo."
"Hvala ti," se ji zahvalim in v njene roke, polne raznoraznih zapestnic, stisnem hladni bankovec. "Lahko vprašam," se zamislim, "kdo vodi trgovino zdaj, ko je ... tvoj oče mrtev? Ker dvomim, da bi sama zmogla."
"Motiš se, vse delam sama," mi pojasni in njen nasmeh se razširi. "Ta trgovinica mi je všeč že odkar sem bila majhna. Ko nihče v moji družini ni želel iti iz Avstralije — iz tam sem — v ZDA, sem se pač jaz javila. Konec koncev, študiram tu in tudi denar rabim."
"Vsa čast! Jaz tega ne bi zmogla!" ji čestitam. Nato mi v oči pade kazalec na stenski uri nad mano, ki kaže krepko čez eno. "Iti moram. In če boš kaj potrebovala, povej."
"Oh, da, potrebujem te," me zadnji hip, preden bi stopila na ulico, ustavi Lydia. "Bi se lahko dobili na hitro na kavi? Toliko vprašanj imam glede stanovanja, veš!"
"Seveda," vedro privolim in stopim ven na svež zrak.
Lp,
dekle iz New Yorka
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
:heartbeat::heartbeat:ful ,dobr in žalosten del. pa zanimivo, da ji sami uspe vodit celo trgovino:blush: drgač pa lovam zgodbo:heart::heart: pač ne pišem js vsem: "*i*lahko bi izdala knjigo. čez nekaj let bomo še gotovo slišali zate*i* si ena redkih. pač iskreno js sm zlo zbirčna če mi je knjiga všeč al pa ne, kr sm prebrala že tolk odličnih, da sm res ratala ful izbirčna. ti si me prepričala:gift_heart::gift_heart::heart::heart: hvala ti, da nam daješ za brat tako popolno zgodbo:sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart:
0
Vau, že stotič res hvala, hvala za tako dolge in lepe pohvale!!!!! Ne vem, kako naj se ti zahvalim, mi pa res ful pomeni!!!!!
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Okej danes boš doživela najdaljši komentar od mene.
VSEBINA: Vsebina je super. Lydia me spominja name, ki tudi jočem, če kdo omeni kakšnega mrtvega sorodnika. Všeč mi je opis trgovinice, opis odnosov v Lydiini družini glede družine.
STIL: Tebe zelo zaznamuje tvoj super stil. Nadaljuj in v življenju boš uspela.
VSEBINA: Vsebina je super. Lydia me spominja name, ki tudi jočem, če kdo omeni kakšnega mrtvega sorodnika. Všeč mi je opis trgovinice, opis odnosov v Lydiini družini glede družine.
STIL: Tebe zelo zaznamuje tvoj super stil. Nadaljuj in v življenju boš uspela.
0
Oooo, tud tebi resnično hvala za daljši komentar 🥰🥰🥰🥰! Zelo sem vesela, da tako misliš!!!!
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
