1. JUNIJ
Vstopim v drobno trgovino s spominki na Peti aveniji. Kmalu se zavem, da sem ravnokar vstopila v precej nagneteno poslopje. Povsod so kajti spominki, tesno zraven drugega in vse skupaj deluje kot zmešnjava barv. Na levi ležijo magneti najrazličnejših napisov, odtenkov ali velikosti. Desno od njih visijo plakati z mestom, nekatere krasijo dnevne slike, druge nočne, tretje pa so slikarsko delo. Da ne omenjam kupe majic, šalov in klobukov z motivi mojega mesta, ki me spominjajo na kakšno trgovino z oblačili! Še sreča da je sploh prostor za blagajno, kajti nekdo je dal svoji domišljiji duška.
Stopim do oddelka z magneti in pomislim, da bi bilo morda ti dobro darilo za Franka, ki bo kmalu prišel v mesto. Da, zagotovo mu bo všeč ta prelepa fotografija Brooklynskega mostu!
Premaknem se desno in pred seboj zagledam majhno rolico, ki naj bi vsebovala bonbone. In to s takim okusom, ki naj bi človeka vrgel v zrak. Zasmejem se slani šali, vendar si še kar ogledujem embalažo. Ne bi bilo to dobro presenečenje za Alexa? Navsezadnje je fant prava zakladnica šal, kot je ta na embalaži in tudi sladkarijam se nerad odreče!
"Oh, moj ati je naravnost oboževal te bonbone," kot strela z jasnega zaslišim glas za menoj. V naglici se obrnem in zagledam Lydio s sijočim nasmehom. "Včasih je vodil to trgovino, veš."
"Zanimivo," odvrnem, "ampak zakaj govoriš v pretekliku?"
Lydijin nasmeh nenadoma izgini in z njim vred njen obraz zapusti vso veselje, ki jo je prej obdajalo. Njene žadaste oči se še ozrejo proti tlom in se napolnijo s solzo. Kaj sem storila!
"Mrtev ... je," z globoko žalostjo odgovori še preden si ji želim opravičiti. "Imel je prometno nesrečo. Ponoči se je vozil z nekim mladim sodelavcem, ki je prvič vozil po Manhattnu in ... bilo je usodno za oba."
"Jaz ... žal mi je, Lydia, nisem ti skušala povrniti slabih spominov, jaz ...," se skušam opravičiti, a sostanovalka me prej prekine.
"V redu je, nisi vedela," me pomiri in na njen obraz ni več tako hladen in mračen, kot je bil. "Ko je bil živ, je vodil to trgovino," se trenutek zatem spomni Lydia. "Vse je naredil sam, brez kakršnekoli pomoči. Še zdaj ne morem verjeti, kako je lahko to mogoče." Njen pogled se usmeri proti izdelkom, ki se jih vzela. "Oprosti, rada bi plačala, kajne?"
Prikimam in se skupaj z njo premaknem skozi goro spominkov do blagajne, zbite v kot med dvema prenosnikoma.
"Sedem dolarjev," pove in z roko seže po svojih ognjenih laseh, kot bi bila zatopljena v svoje misli. "Eh, pet bo dovolj. Za dobro sosedo."
"Hvala ti," se ji zahvalim in v njene roke, polne raznoraznih zapestnic, stisnem hladni bankovec. "Lahko vprašam," se zamislim, "kdo vodi trgovino zdaj, ko je ... tvoj oče mrtev? Ker dvomim, da bi sama zmogla."
"Motiš se, vse delam sama," mi pojasni in njen nasmeh se razširi. "Ta trgovinica mi je všeč že odkar sem bila majhna. Ko nihče v moji družini ni želel iti iz Avstralije — iz tam sem — v ZDA, sem se pač jaz javila. Konec koncev, študiram tu in tudi denar rabim."
"Vsa čast! Jaz tega ne bi zmogla!" ji čestitam. Nato mi v oči pade kazalec na stenski uri nad mano, ki kaže krepko čez eno. "Iti moram. In če boš kaj potrebovala, povej."
"Oh, da, potrebujem te," me zadnji hip, preden bi stopila na ulico, ustavi Lydia. "Bi se lahko dobili na hitro na kavi? Toliko vprašanj imam glede stanovanja, veš!"
"Seveda," vedro privolim in stopim ven na svež zrak.
Lp,
dekle iz New Yorka