PisalnicaTudi dekle iz smetnjaka se zaljubi, 3. epizoda, 39. del
3
15. JULIJ (ČEZ ENO LETO)
"Kam pa moraš iti?" me nenadoma vpraša John in me preneha božati po licih.
"Sitcomova me je klicala," odvrnem in moj fant me začudeno pogleda. "Moja mentorica za pisanje je," obrazložim in njegov obraz je spet običajen.
"Je nujno?" nadaljuje in v njegovem glasu takoj zaznam, da me prosi, naj ostanem.
Na obrazu mi zaigra rahel nasmešek, ko mu povem: "Kmalu bom nazaj, tako ali tako pa se videva jutri."
"Do jutri je še štiriindvajset ur, kar je več kot tisoč minut, veš."
"Potem pa se vsaj posloviva v stilu, da bo hitreje mimo ves ta čas, ko bova ločena," odvrnem in najine ustnice se ponovno srečajo. Oh, če ne bi mogla iti, bi ostala tako za vseh teh tisoč minut!
"Se vidiva potem," prekine poljub John.
Da ne bi preveč pogrešala njegovih poljubov in dotikov, kar se da hitro odidem iz stanovanja ter se odpeljem na drug del mojega mesta.
"Oh, Isabella, skoraj bi ti že pozabila nekaj povedati!" vzklikne gospa Sitcom, moja stara mentorica, ko me zagleda pri vhodu v stavbo. Skupaj stopiva notri.
"Kaj pa se je zgodilo, gospa?" radovedno vprašam, medtem ko se mi v glavi rojeva polno idej, o čem bi lahko govorila.
"Mislim, da me sploh ni treba več treba nazivati z gospo ali me vikati," me še bolj zmede, "kajti ..., no ja, če pomislim ...., saj ne more biti popolnoma resnično, ampak najvetjetneje res .... Kakorkoli, pozabi, samo dvigni telefon na moji mizi."
Ubogljivo se sprehodim do pisalne mize in se v zadnjem momentu oglasim na telefon. "Pozdravljeni, sem Isabella Goodlay," pozdravim neznanca na drugi strani linije.
"Gospodična Goodlay, moje ime je Luis McCanbry in sem urednik založbe Ameriški ljubezenski romani," odvrne rezek moški glas, Sitcomova pa ob njegovih besedah skoraj poskoči v zrak. Le kaj naj si mislim? Kaj vse to za vraga pomeni?
"V redu ..., zakaj pa kličete?" precej nerodno vprašam, kot bi bila namesto dvajset stara pet let.
McCanbry se odkašlja, zatem pa odvrne: "Dobro novico imam za vas, Goodlayeva." O, kaj pa bi lahko bilo pozitivnega? "V naši založbi smo prebrali in predebatirili vaš roman Poslednji lord in z velikim veseljem vam sporočamo, da smo ga pripravljeni izdati."
Otrpnem in si prekrijem obraz z rokami. V trenutku občutim toliko začudenja, pomešanega z veseljem, kot sem ga doživela v več letih skupaj! A kljub temu se moje roke tresejo, vse skupaj se namreč sliši neresnično. Po enem letu neprestanega iskanja ponudb in prosjačenja mi je končno uspelo! Skoraj sem že upala, izgubljena v svetu spletkarskih založnikov, ko se je ta klic pojavil kot strela z jasnega. Ne, to preprosto ni resnično, ne more biti ...
"Isabella, tako sem presrečna! Končno ti je uspelo!" vzklikne Sitcomova, medtem ko se jaz še odločam, ali so vse to le sanje. Nenadoma stopi do mene in me objame.
"Hvala vam, gospa, vendar iskreno še sama ne vem, ali je ..."
"Ne nazivaj me več z gospa," me prekine gospa. "Zdaj ko boš izdala knjigo — sploh ti, ki si še tako mlada — si enakovredna meni."
To je preveč. Najprej do mene pride novica, da bo moj roman izdan, nato lahko tikam nekoga, kot je Sitcomova. Njo, ki je ena izmed najbolj prepoznavnih obrazov New York Timesa in avtorica svetovnih knjižnih uspešnic?! To je najverjetneje ena izmed časti, ki si jih le redko kdo zasluži. In jaz sem eba izmed njih ...
"Gospodična Goodlay, ste še na zvezi? Pogovoriti se morava o ceni in vsem ostalem," nenadoma zaslišim telefon, na katerega v tem navalu čustev popolnoma pozabim.
Lp,
dekle iz New Yorka
"Kam pa moraš iti?" me nenadoma vpraša John in me preneha božati po licih.
"Sitcomova me je klicala," odvrnem in moj fant me začudeno pogleda. "Moja mentorica za pisanje je," obrazložim in njegov obraz je spet običajen.
"Je nujno?" nadaljuje in v njegovem glasu takoj zaznam, da me prosi, naj ostanem.
Na obrazu mi zaigra rahel nasmešek, ko mu povem: "Kmalu bom nazaj, tako ali tako pa se videva jutri."
"Do jutri je še štiriindvajset ur, kar je več kot tisoč minut, veš."
"Potem pa se vsaj posloviva v stilu, da bo hitreje mimo ves ta čas, ko bova ločena," odvrnem in najine ustnice se ponovno srečajo. Oh, če ne bi mogla iti, bi ostala tako za vseh teh tisoč minut!
"Se vidiva potem," prekine poljub John.
Da ne bi preveč pogrešala njegovih poljubov in dotikov, kar se da hitro odidem iz stanovanja ter se odpeljem na drug del mojega mesta.
"Oh, Isabella, skoraj bi ti že pozabila nekaj povedati!" vzklikne gospa Sitcom, moja stara mentorica, ko me zagleda pri vhodu v stavbo. Skupaj stopiva notri.
"Kaj pa se je zgodilo, gospa?" radovedno vprašam, medtem ko se mi v glavi rojeva polno idej, o čem bi lahko govorila.
"Mislim, da me sploh ni treba več treba nazivati z gospo ali me vikati," me še bolj zmede, "kajti ..., no ja, če pomislim ...., saj ne more biti popolnoma resnično, ampak najvetjetneje res .... Kakorkoli, pozabi, samo dvigni telefon na moji mizi."
Ubogljivo se sprehodim do pisalne mize in se v zadnjem momentu oglasim na telefon. "Pozdravljeni, sem Isabella Goodlay," pozdravim neznanca na drugi strani linije.
"Gospodična Goodlay, moje ime je Luis McCanbry in sem urednik založbe Ameriški ljubezenski romani," odvrne rezek moški glas, Sitcomova pa ob njegovih besedah skoraj poskoči v zrak. Le kaj naj si mislim? Kaj vse to za vraga pomeni?
"V redu ..., zakaj pa kličete?" precej nerodno vprašam, kot bi bila namesto dvajset stara pet let.
McCanbry se odkašlja, zatem pa odvrne: "Dobro novico imam za vas, Goodlayeva." O, kaj pa bi lahko bilo pozitivnega? "V naši založbi smo prebrali in predebatirili vaš roman Poslednji lord in z velikim veseljem vam sporočamo, da smo ga pripravljeni izdati."
Otrpnem in si prekrijem obraz z rokami. V trenutku občutim toliko začudenja, pomešanega z veseljem, kot sem ga doživela v več letih skupaj! A kljub temu se moje roke tresejo, vse skupaj se namreč sliši neresnično. Po enem letu neprestanega iskanja ponudb in prosjačenja mi je končno uspelo! Skoraj sem že upala, izgubljena v svetu spletkarskih založnikov, ko se je ta klic pojavil kot strela z jasnega. Ne, to preprosto ni resnično, ne more biti ...
"Isabella, tako sem presrečna! Končno ti je uspelo!" vzklikne Sitcomova, medtem ko se jaz še odločam, ali so vse to le sanje. Nenadoma stopi do mene in me objame.
"Hvala vam, gospa, vendar iskreno še sama ne vem, ali je ..."
"Ne nazivaj me več z gospa," me prekine gospa. "Zdaj ko boš izdala knjigo — sploh ti, ki si še tako mlada — si enakovredna meni."
To je preveč. Najprej do mene pride novica, da bo moj roman izdan, nato lahko tikam nekoga, kot je Sitcomova. Njo, ki je ena izmed najbolj prepoznavnih obrazov New York Timesa in avtorica svetovnih knjižnih uspešnic?! To je najverjetneje ena izmed časti, ki si jih le redko kdo zasluži. In jaz sem eba izmed njih ...
"Gospodična Goodlay, ste še na zvezi? Pogovoriti se morava o ceni in vsem ostalem," nenadoma zaslišim telefon, na katerega v tem navalu čustev popolnoma pozabim.
Lp,
dekle iz New Yorka
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super je! Komaj čakam naslednji del;)
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
tooooooo! isabela bo izdala knjigo! pa tika lahk svojo mentorco! najbolj smešn bi blo, da bi se na konc zbudila 13 letna Isabela in bi blo ono: "kako dolgo in nore sanje so bile to" (sam na srečo tega ne more bit (ali pač?)) komaj čakam na naslednji del <33 pa hvala, da si tega objavla kar kmalu za prejšnjim:heart_eyes::sparkling_heart::kissing_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart:
0
Ne, to niso sanje, ampak res dobra ideja drgač 😊. Ja, sm takoj objavla, ker sem tko obljubila
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
