6. JUNIJ
Sedim za svojo pisalno mizo in se mučim z nalogo za fiziko. Ob brezupnem razmišljanju o tlaku v kapljevini me prešine nefizikalna misel. Naredila bom samomor. Resno, moje življenje ne more iti naprej. Spet sem sama in vem, da Johna ne bom dobila nazaj, pa lahko poskusim vse možno. Kaj ima potem smisel? Nič. Čisto nič, razen smrti.
V tem istem trenutku vstanem in prihitim v kabinet, kjer Ivy dela za službo.
"Isabella, zakaj tako hitiš?" me vpraša in me začudeno pogleda s temno zelenimi očmi.
"Jaz moram iti v trgovino. Jutri imam tehniški dan in nekaj moram iskat." Laž - jutri je običajen dan.
"Grem s tabo!"
Prekleto. Kaj zdaj? "Ne, Ivy, v redu bo. Veš ..., veliko je in jaz vem, da imaš polno dela ... Adijo!" Še preden mi kaj odgovori, stečem v garderobo.
Ko si obuvam čevlje se domislil mesta, kjer bom končala življenje. Šla bom v bližnji gozd, kjer je velika pečina, visoka kakih petnajst metrov. In če me ne bo ubil padec, me bodo zagotovo ostre skale na dnu. Perfektno.
Ko prispem do gozda, me oblivajo vse možne misli. Naj končam življenje? Kaj če se vrnem nazaj? In začnem teči. *i*Tako bom odgnala te misli*i*, pomislim. In deluje!
No, vsaj dokler se ne spotaknem ob večjo vejo in močno padem. Po obrazu imam kar nekaj prask, prav tako tudi po rokah in nogah. A vseeno vstanem, kot da nič, in zopet tečem.
Končno prispem do pečine. Ustavim se meter stran od prepada. *i*Zakaj ne grem naprej in že opravim?*i*se vprašam. *i*Nekaj me ustavlja. Oh, samo pojdi!*i*
Ko počasi stopim korak naprej, zaslišim nekoga, ki me kliče po imenu. Globok, a hkrati nežen glas je. Takoj ga prepoznam. To je glas fanta, ki ga ljubim in fanta, ki sem ga izgubila.