PisalnicaTudi dekle iz smetnjaka se zaljubi, 38. del
3
7. AVGUST
V redu, zmorem to. Če sem uspela napisati že toliko strani na Word, kot sem jih, potem bo to mala malica. Ali pač ne? Kakorkoli, začeti moram.
Zadnji odlomek iz romana Poslednji lord:
"Moj oče me kliče," je povedal Theodore Corneliji, ki je bila še vedno vzhičena od poljuba. "Skrij se za drevesa, jaz pa bom kmalu nazaj."
"Ljubim te, Theo," se mu je po tem izpovedalo dekle, mladenič pa se je v hitri hoji odpravil proti notranjosti družinskega dvorca.
V dnevni sobi ga je čakal oče. Ta je bil videti precej utrujen, kajti na svojem starem naslonjaču je bil dobesedno zleknjen skupaj s cigaro. Ko je zagledal sina, je preprosto odvrgel nikotin ter vstal.
"Zdaj pa imam dovolj tega," je z jeznim tonom vzkliknil in njegove žadaste zenice so se razširile, medtem ko se je bližal Theu. "Naročil sem ti enkrat, a ni nič iz tega! Nič!"
"Kaj za vraga govorite, oče?" je vprašal Theodore.
"O tisti ... Corneliji," je z gnusom v glasu odgovoril oče. Theo se je moral zadržati, da ni stopil do njega in ga udaril, toliko sovraštva je bilo v njem. "Z njo se ne dobivaš, kolikokrat še?!"
"Ne, še se bom dobival z njo, ker sem sit tega, da moram delati vse po tvoje!" je zakričal Theodore, a kmalu je utihnil. Zavedal se je, da ne bi smel kričati na očeta, kaj šele tikati. Vendar moral je spraviti iz sebe vso to bolečino, ki je bila pretežka, da bi jo skrival.
Medtem ko je razmišljal o svojih napakah, je do njega prišel že star lord Harrington in mu zadal močno klofuto, da se mu je celo lice obarvalo v rdečo. Theo bi najraje zakričal od bolečine, ki ga je zadela. Trenutek kasneje se je spomnil, da je pri očetu najbolje biti tiho, in tako tudi ostal.
"Nočem te več videti s tistim gnusom od dekleta, ki je verjetno tako neumna kot ti," je zdaj bolj umirjeno naročil oče, sin pa je pritrdilno pokimal z glavo. "Dobro," je dodal starec, si popravil kravato in odšel.
Theodore je zaobljubo prekršil takoj, ko jo je dal, namreč mladenič je hitro stekel ven, k svoji ljubezni. Ta ga je zvesto čakala za drevesi, kot sta se dogovorila, in ga občudujoče opazovala. Vendar njen pogled se je ob njegovem žalostnem izrazu na obrazu se je spremenil. Vedela je, da je nekaj narobe.
"Theo ..., kaj se je zgodilo?" ga je s strahom v glasu vprašala.
"Konec je," je z le dvema besedama izpovedal bolečino, ki mu je kot nož rezala v njegovo šibko srce. "Ne smeva se več dobivati in že zdaj zelo tvegam očetov bes. Konec pa je tudi z menoj."
Cornelia je sama pri sebi ob njegovem zadnjem stavku zaznala nemogoč strah za njenega dragega. "Vem, kaj misliš ..., ampak odženi si to iz glave. Zame, prosim."
Theodore si je vzel nekaj sekund za razmislek, zatem pa je odvrnil: "Ne bom." To je bila laž.
*
Starec se je ozrl proti svojemu sinu in položil rokavico na krvavo srajco, in sicer na mesto srca. Nekaj sekund je ohranil roko na istem mestu, dokler ni ugotovil, da upanja preprosto ni več. *i*Ampak to ne more biti res*i*, si je mislil stari lord. Takoj je kajti pomislil na zanj grozljivo dejstvo — če je umrl Theodore, ni več nikogar v družini. Z njim bo torej ta predragocena rodbina izginila in ostala le del zgodovine, nič več ... Ves ta prestiž, ki so ga gradili skozi več stoletij ... Vse je zaman ....
"To se ne dogaja!" je ponovil lord Harrington, zdaj resnično jezno, in pustil, da so mu solze padale po licih.
Ni pa se zavedal, da je izgubil tudi sina samega, kar je pravzaprav še bolj pomembno kot izguba rodbine. In za vse je kriv prav on, ker v človeški družbi velja načelo, da besede več štejejo kot dejanja.
V redu, zmorem to. Če sem uspela napisati že toliko strani na Word, kot sem jih, potem bo to mala malica. Ali pač ne? Kakorkoli, začeti moram.
Zadnji odlomek iz romana Poslednji lord:
"Moj oče me kliče," je povedal Theodore Corneliji, ki je bila še vedno vzhičena od poljuba. "Skrij se za drevesa, jaz pa bom kmalu nazaj."
"Ljubim te, Theo," se mu je po tem izpovedalo dekle, mladenič pa se je v hitri hoji odpravil proti notranjosti družinskega dvorca.
V dnevni sobi ga je čakal oče. Ta je bil videti precej utrujen, kajti na svojem starem naslonjaču je bil dobesedno zleknjen skupaj s cigaro. Ko je zagledal sina, je preprosto odvrgel nikotin ter vstal.
"Zdaj pa imam dovolj tega," je z jeznim tonom vzkliknil in njegove žadaste zenice so se razširile, medtem ko se je bližal Theu. "Naročil sem ti enkrat, a ni nič iz tega! Nič!"
"Kaj za vraga govorite, oče?" je vprašal Theodore.
"O tisti ... Corneliji," je z gnusom v glasu odgovoril oče. Theo se je moral zadržati, da ni stopil do njega in ga udaril, toliko sovraštva je bilo v njem. "Z njo se ne dobivaš, kolikokrat še?!"
"Ne, še se bom dobival z njo, ker sem sit tega, da moram delati vse po tvoje!" je zakričal Theodore, a kmalu je utihnil. Zavedal se je, da ne bi smel kričati na očeta, kaj šele tikati. Vendar moral je spraviti iz sebe vso to bolečino, ki je bila pretežka, da bi jo skrival.
Medtem ko je razmišljal o svojih napakah, je do njega prišel že star lord Harrington in mu zadal močno klofuto, da se mu je celo lice obarvalo v rdečo. Theo bi najraje zakričal od bolečine, ki ga je zadela. Trenutek kasneje se je spomnil, da je pri očetu najbolje biti tiho, in tako tudi ostal.
"Nočem te več videti s tistim gnusom od dekleta, ki je verjetno tako neumna kot ti," je zdaj bolj umirjeno naročil oče, sin pa je pritrdilno pokimal z glavo. "Dobro," je dodal starec, si popravil kravato in odšel.
Theodore je zaobljubo prekršil takoj, ko jo je dal, namreč mladenič je hitro stekel ven, k svoji ljubezni. Ta ga je zvesto čakala za drevesi, kot sta se dogovorila, in ga občudujoče opazovala. Vendar njen pogled se je ob njegovem žalostnem izrazu na obrazu se je spremenil. Vedela je, da je nekaj narobe.
"Theo ..., kaj se je zgodilo?" ga je s strahom v glasu vprašala.
"Konec je," je z le dvema besedama izpovedal bolečino, ki mu je kot nož rezala v njegovo šibko srce. "Ne smeva se več dobivati in že zdaj zelo tvegam očetov bes. Konec pa je tudi z menoj."
Cornelia je sama pri sebi ob njegovem zadnjem stavku zaznala nemogoč strah za njenega dragega. "Vem, kaj misliš ..., ampak odženi si to iz glave. Zame, prosim."
Theodore si je vzel nekaj sekund za razmislek, zatem pa je odvrnil: "Ne bom." To je bila laž.
*
Starec se je ozrl proti svojemu sinu in položil rokavico na krvavo srajco, in sicer na mesto srca. Nekaj sekund je ohranil roko na istem mestu, dokler ni ugotovil, da upanja preprosto ni več. *i*Ampak to ne more biti res*i*, si je mislil stari lord. Takoj je kajti pomislil na zanj grozljivo dejstvo — če je umrl Theodore, ni več nikogar v družini. Z njim bo torej ta predragocena rodbina izginila in ostala le del zgodovine, nič več ... Ves ta prestiž, ki so ga gradili skozi več stoletij ... Vse je zaman ....
"To se ne dogaja!" je ponovil lord Harrington, zdaj resnično jezno, in pustil, da so mu solze padale po licih.
Ni pa se zavedal, da je izgubil tudi sina samega, kar je pravzaprav še bolj pomembno kot izguba rodbine. In za vse je kriv prav on, ker v človeški družbi velja načelo, da besede več štejejo kot dejanja.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
lovam. pač res si se posvetila tej Isabelini zgodbi, ki je odlična. pa tale Theodore je pa umrl če sm prav razumela? no sklepam, da bo zdej isabela tole vse dala profesorci in tak naprej (in izdala myb knjigo,....):heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
