...Kombi se je ustavil. Zame se je pot vlekla kot cela večnost. Čakala sem ali se bomo odpeljali še naprej, ali bodo prišli do mene. Čakala sem kaj bo. Ampak nič se ni zgodilo. Pogrešala sem Sonio in Grega in razmišljala ali bosta pome poslala policijo. Mislim, da sem med svojim razmišlajnjem od vsega šoka zaspala. Prebudil me je hrup vrat od kombija. Noter je stopila ženska, v soju svetlobe sem lahko videla njene dolge rjave lase, ki so pobegnili iz kapuce in maske. Bila je čisto tiho in zdelo se mi je, da si me ogleduje. Potem se je zdrznila in mi na tla postavila hrano in vodo. Vrgla še mi je svetilko in mi z ust snela krpo, da sem lahko govorila in odvezala moje mrzle roke. Nič ni rekla samo tiho je odšla in za sabo zaprla vrata. Na žalost je vrata zaklenila, da nisem morala pobegniti. Pojedla sem vse tri kose pice, ki mi jih je prinesla in spila stekelnico vode. Poskušala sem uživati v verjetno svoji zadnji pici v življenju. Začelo se je večeriti in tudi sama sem zadremala. Zjutraj me je prebudil žarek svetlobe, ki je prodiral skozi sprednje okno kombija. Zatopila sem se v svoje misli in pomislila kako bo Violeta srečna, ko me ne bo zagledala v razredu. Če bi zaradi koga hotela umreti je bila to ona. Čez čas mi je ista ženska prinesla zajtrk. Žena se mi je zdela mila in prijazna. Čudno. Pojedla sem zajtrk, kruh z maslom in spila čaj. Razmišljala sem zakaj za vraga nisem pobegnila ženski. Ona me zagotovo ne bi mogla ujeti. Ampak nisem pobegnila in to me je žrlo cel dan. Šlo mi je na jok. Želela sem le preživeti, iti nazaj domov do Sonie in Grega in Emme. Gotovo že vse skrbi zame. Ali pa ne. Kaj če so me pozabili, sploh niso opazili da me ni. To me je žrlo cel dan. Ob misli, da lahko zdaj zdaj umrem in vse to izgubim so mi po licih začele teči solze. Hotela sem se zamotiti z zajtrkom ampak ni pomagalo, saj so mi misli pobegnile v najhuje, možnost da me zastrupijo s čajem ali kruhom. Nisem imela več apetita. Ulegla sem na mrzla tla kombija in poskušala zaspati. Ampak ni šlo. Zvečer mi je ženska spet prinesla hrano. Opogumila sem se in jo vprašala kaj bodo naredili z mano. Najprej je bila tiho in ni želela imeti očesnega stika z mano a je na koncu spregovorila: "Jutri ti bo vse postalo jasno." Njen glasek je bila tih in mil in težko bi rekla, da je ona moja ugrabiteljica. Malo sem premlevala o njenih besedah. Bilo me je še bolj strah kot prej. Hrana mi sploh ni teknila, zato sem samo poskusila zaspati. Ampak to je bilo seveda še težje, saj je mučno zaspati, ko ne veš kaj te čaka zjutraj.