15. POGLAVJE
Ko je Adriana tistega dne v čistem čustvenem zlomu skočila v mrzlo vodo, sploh ni uspela priti do sape in normalno zadihati pod gladino. Iz teme pod valovi se je namreč bliskovito iztegnila močna roka in jo z nepredstavljivo, surovo silo nemudoma povlekla nazaj v mračne, neprepustne globine oceana. V tistem trenutku groze, ko so se mehurčki zraka mrzlično dvigovali okoli njenega obraza, je Adriana ugotovila kruto resnico: njeni nasprotniki še zdaleč niso bili nemočni ali daleč stran. Albini. In to ne kateri koli član Galove družine, ampak jo je na samo dno vlekel izurjen, hladen stvor iz skrivnostne Akademije, ki jo je očitno že nekaj časa zasledoval.
K sreči pa je Gal v isti sekundi, ko je opazil njen skok, začutil njeno smrtno grozo preko njune nevidne vrvice in se brez oklevanja pognal v vodo za njo. Pod vodo je bil hitrejši od samega toka. Napadalca iz Akademije je s svojim divjim prihodom in razgaljenimi zobmi tako strahovito prestrašil, da je tuji stvor Adriano v trenutku izpustil iz rok. Adriana je s paničnimi zamahi mrzlično odplavala nazaj na površje, predrla gladino in hlastno, s hropenjem zajela dragoceni zrak v pljuča.
Ko pa je skozi slano vodo v očeh znova pogledala pod gladino, je videla, kako se fanta v poltemi oceana divje in brez milosti bojujeta med sabo. Albini iz Akademije je Gala z obema rokama grobo zagrabil naravnost za vrat in ga poskušal zadušiti v globini. Gal pa se ni dal; zgrabil je napadalca za močno podlaket in mu jo z enim samim bliskovitim, nečloveškim gibom z vso silo zvil ali pa morda celo zlomil. Tujec je z nemim urikom podvodne bolečine takoj izpustil Galov vrat in povsem ostrmel. V tistem trenutku je napadalec v svojih mislih očitno panično sklenil: »Pri temule fantu pa sem močno precenil svoje moči in bom nujno potreboval pomoč.« Hitro se je obrnil in z dolgimi zamahi prestrašeno odplaval stran, nazaj proti svojemu oporišču.
Gal je, kar se je dalo hitro, priplaval nazaj na površje, z močno roko nemudoma zgrabil Adriano pod pazduho in jo začel odločno vleči proti suhemu kopnemu samotnega otoka. Adriana se mu je sicer zaradi jeze od prejšnjega prepira trmasto upirala, ga tolka po prsih in mu kričala: »Spusti me že enkrat, saj znam povsem sama plavati!« a je bil Gal preprosto premočan, da bi ga njeni šibki udarci sploh premaknili.
Ko sta končno stopila na suh pesek, so se težave šele začele. Ker so se ji med tem incidentom popolnoma prEmočila in uničila edina civilna oblačila, ki jih je sploh imela s seboj, je bila prisiljena obleči rezervne kose oblačil, ki so pripadali Neri. Nera pa je bila, zlobna in preračunljiva kot vedno, njene kose blaga nalašč, tik pred predajo, premočila s svežo, gostokrvno tekočino. Kri je pripadala nedolžnemu delfinu, ki ga je Nera v svoji lovski mrzlici malce prej kruto ubila med svojim nočnim lovom. Adriana je bila tako v tistem mrazu prisiljena nase navleči mrzla, težka in krvava oblačila, ki so ji lepila kožo.
Ker pa je bila še vedno vsa premočena od morske vode, okoli njih pa je vladala gluha noč na popolnoma samotnem otoku, kjer ni mogla nikogar prositi za suho brisačo ali toplo odejo, se je morala nujno ogreti pri enem od Albinijev. Veste, Albiniji imajo namreč prav posebno, fascinantno biološko sposobnost – če pridejo človeku čisto blizu, lahko s sproščanjem svoje notranje energije človeka v nekaj minutah popolnoma ogrejejo in posušijo njegovo blago. Navadni ljudje tega zapletenega fizikalno,magičnega procesa v našem času še ne razumEmo najbolje, zato lahko za pravo znanstveno razlago le potrpežljivo čakamo na kakšnega genialnega Nikolo Teslo 2.0.
Ker pa je imel ravno Gal v celi njihovi klanovski družini to toplotno in energijsko sposobnost daleč najbolj izrazito razvito, se je Adriana morala ogreti ravno pri njem. In fant je moral pošteno pohiteti, saj je Adriana od hudega mraza in šoka že glasno, z vsem telesom šklepetala z zobmi, njene ustnice pa so postajale vijolične. Če kdo morda še ne pozna natančnega postopka tega procesa: bistvo je, da Albini pride čim bližje do človeka (najbolje in najučinkoviteje je, če se tesno objameta) in v tistem trenutku sprosti svoj notranji toplotni učinek. Albini in človek morata imeti neposreden, trden telesni stik, da se ta nevidna energija nemoteno pretaka med obma telesoma, čeprav to Albiniju zaradi naprezanja vzame ogromno življenjske moči.
Ostali člani družine Tolmun so ju zato diskretno pustili popolnoma sama na plaži. »Ali lahko Tara prosim ostane z nama? Strah me je,« je s tresočim glasom vprašala Adriana, ko je videla, da vsi odhajajo proti šotoru. »Ne, Adriana. Čim manj Albinijev mora biti prisotnih pri sproščanju teh vročinskih valov, saj bi se najine energije začele križati,« ji je z resnim glasom pojasnila prijazna Tara in odšla za ostalimi v temo.
»Saj ni tako hudo, kot si predstavljaš,« je tiho rekel Gal, ko sta ostala sama sredi nočnega peska. Stopil je korak bližje k njej, njegov pogled pa je bil poln tihega obžalovanja zaradi krutih besed, ki jih je izrekel prej. »Samo podaj mi svojo roko,« ji je mirno prigovarjal. Adriana je počasi dvignila svojo povsem tresočo in od mraza že rahlo modrikasto dlan ter jo plaho položila v njegovo veliko, hladno roko. Opazila je, da se je tudi Gal v tistem istem trenutku rahlo zatresel. Morda od hudega fizičnega naprezanja, da bi iz sebe iztisnil čim več toplotne moči, morda pa preprosto od čistega vznArianirjenja, ker sta si bila po vsem tem času znova tako blizu.
Adriano je v tisti sekundi preplavil neopisljiv, čudovit val neizmerne, globoke topline. Občutek je bil natanko takšen, kot bi v najhujši zimi stopila pod prijetno topel tuš. Lasje so se ji začeli počasi, pred njenimi očmi sušiti, njena prEmočena oblačila pa so se iz sekunde v sekundo prijetno segrevala, kot bi jih nekdo grel z nevidnim ognjem. In kar je bilo najbolj čudežno – s tem močnim toplotnim valom je Gal iz blaga njenih oblačil popolnoma izbrisal, izparil in odstranil tudi vse tiste grozljive, posušene madeže Nerine krvi. Oblačila so bila spet popolnoma čista in dišeča. Gal ji je nato poslal še en toplotni val, a ta je bil nekako drugačen, globlji.
V svojih prsih je Adriana nenadoma začutila neustavljivo, divjo željo, da bi ga močno objela, saj bi tako preko celega telesa dobila še več te čudovite, rešilne toplote. V zmedi svojih lastnih nastajajočih čustev je počasi izpustila njegove roke, a jo je v istem trenutku znova neusmiljeno prezeblo od zunanjega vetra.
»Kaj za vraga delaš? Zakaj si se umaknila?« jo je Gal vprašal z začudenim, rahlo razočaranim pogledom, ko je umaknila roki.
»Hočem ... hočem več toplote,« je tiho, skoraj neslišno priznala Adriana, nato pa se mu brez kakršnega koli nadaljnjega oklevanja vrgla naravnost okoli vratu.
V tistem trenutku je njeno telo prejel močan vroč val. Mogoče celo malce prevroč, saj ji je vsa kri pljusknila naravnost v lica in je močno zardela. Ker je bila tako tesno, s celim telesom pritisnjena ob njega, je lahko zlahka slišala in začutila močno bitje njegovega srca. Bilo je neverjetno hitro, divje in v njenih ušesih se je slišalo natanko tako kot ritmično, mogočno udarjanje morskih valov ob skalnato obalo. Čutila je, da je njun svet v tistem objemu končno popolnoma varen.
Njeno romantično razmišljanje pa je nenadoma grobo prekinil Nerejev glas, ki je odjeknil izza bližnjih skal: »No, mladina, sta končala s tem procesom?«
Adriana se je v sekundi, z rdečim obrazom umaknila iz njegovega objema. »Kar pridi, oče,« je Nereju odgovoril Gal in si malce nerodno popravil ovratnik. Nerej je stopil do njiju in zadovoljno pogledal Adriano: »Izgledaš veliko bolje, barva se ti je vrnila v lica. Tudi vsa tista kri je popolnoma izginila z oblačil. Lepo in uspešno si opravil tole nalogo, Gal,« ga je ponosno pohvalil glava družine. Nato pa se je obrnil nazaj k sinu: »Mi odhajamo nazaj na odprto morje na lov. Prideš z nami?«
»Ja, samo v šotor skočim, da se še na hitro preoblečem v suha oblačila,« je prikimal Gal. Obrnil se je nazaj k Adriani in ji namenil nagajiv, topel pogled: »Grem.«
»Prav,« je zmedeno rekla Adriana in povesila oči pred njegovo družino.
»Če boš med mojo odsotnostjo karkoli nujno potrebovala, saj veš, kje me najdeš. In če slučajno ne veš ... v svoji sobi v šotoru bom,« se je široko in samozavestno zarežal Gal.
»Prav,« je še enkrat, tokrat povsem sramežljivo in z globoko rdečico na obrazu, iztisnila iz sebe Adriana, medtem ko je fant z dolgimi koraki odhajal proti šotoru.
Ko je Adriana tistega dne v čistem čustvenem zlomu skočila v mrzlo vodo, sploh ni uspela priti do sape in normalno zadihati pod gladino. Iz teme pod valovi se je namreč bliskovito iztegnila močna roka in jo z nepredstavljivo, surovo silo nemudoma povlekla nazaj v mračne, neprepustne globine oceana. V tistem trenutku groze, ko so se mehurčki zraka mrzlično dvigovali okoli njenega obraza, je Adriana ugotovila kruto resnico: njeni nasprotniki še zdaleč niso bili nemočni ali daleč stran. Albini. In to ne kateri koli član Galove družine, ampak jo je na samo dno vlekel izurjen, hladen stvor iz skrivnostne Akademije, ki jo je očitno že nekaj časa zasledoval.
K sreči pa je Gal v isti sekundi, ko je opazil njen skok, začutil njeno smrtno grozo preko njune nevidne vrvice in se brez oklevanja pognal v vodo za njo. Pod vodo je bil hitrejši od samega toka. Napadalca iz Akademije je s svojim divjim prihodom in razgaljenimi zobmi tako strahovito prestrašil, da je tuji stvor Adriano v trenutku izpustil iz rok. Adriana je s paničnimi zamahi mrzlično odplavala nazaj na površje, predrla gladino in hlastno, s hropenjem zajela dragoceni zrak v pljuča.
Ko pa je skozi slano vodo v očeh znova pogledala pod gladino, je videla, kako se fanta v poltemi oceana divje in brez milosti bojujeta med sabo. Albini iz Akademije je Gala z obema rokama grobo zagrabil naravnost za vrat in ga poskušal zadušiti v globini. Gal pa se ni dal; zgrabil je napadalca za močno podlaket in mu jo z enim samim bliskovitim, nečloveškim gibom z vso silo zvil ali pa morda celo zlomil. Tujec je z nemim urikom podvodne bolečine takoj izpustil Galov vrat in povsem ostrmel. V tistem trenutku je napadalec v svojih mislih očitno panično sklenil: »Pri temule fantu pa sem močno precenil svoje moči in bom nujno potreboval pomoč.« Hitro se je obrnil in z dolgimi zamahi prestrašeno odplaval stran, nazaj proti svojemu oporišču.
Gal je, kar se je dalo hitro, priplaval nazaj na površje, z močno roko nemudoma zgrabil Adriano pod pazduho in jo začel odločno vleči proti suhemu kopnemu samotnega otoka. Adriana se mu je sicer zaradi jeze od prejšnjega prepira trmasto upirala, ga tolka po prsih in mu kričala: »Spusti me že enkrat, saj znam povsem sama plavati!« a je bil Gal preprosto premočan, da bi ga njeni šibki udarci sploh premaknili.
Ko sta končno stopila na suh pesek, so se težave šele začele. Ker so se ji med tem incidentom popolnoma prEmočila in uničila edina civilna oblačila, ki jih je sploh imela s seboj, je bila prisiljena obleči rezervne kose oblačil, ki so pripadali Neri. Nera pa je bila, zlobna in preračunljiva kot vedno, njene kose blaga nalašč, tik pred predajo, premočila s svežo, gostokrvno tekočino. Kri je pripadala nedolžnemu delfinu, ki ga je Nera v svoji lovski mrzlici malce prej kruto ubila med svojim nočnim lovom. Adriana je bila tako v tistem mrazu prisiljena nase navleči mrzla, težka in krvava oblačila, ki so ji lepila kožo.
Ker pa je bila še vedno vsa premočena od morske vode, okoli njih pa je vladala gluha noč na popolnoma samotnem otoku, kjer ni mogla nikogar prositi za suho brisačo ali toplo odejo, se je morala nujno ogreti pri enem od Albinijev. Veste, Albiniji imajo namreč prav posebno, fascinantno biološko sposobnost – če pridejo človeku čisto blizu, lahko s sproščanjem svoje notranje energije človeka v nekaj minutah popolnoma ogrejejo in posušijo njegovo blago. Navadni ljudje tega zapletenega fizikalno,magičnega procesa v našem času še ne razumEmo najbolje, zato lahko za pravo znanstveno razlago le potrpežljivo čakamo na kakšnega genialnega Nikolo Teslo 2.0.
Ker pa je imel ravno Gal v celi njihovi klanovski družini to toplotno in energijsko sposobnost daleč najbolj izrazito razvito, se je Adriana morala ogreti ravno pri njem. In fant je moral pošteno pohiteti, saj je Adriana od hudega mraza in šoka že glasno, z vsem telesom šklepetala z zobmi, njene ustnice pa so postajale vijolične. Če kdo morda še ne pozna natančnega postopka tega procesa: bistvo je, da Albini pride čim bližje do človeka (najbolje in najučinkoviteje je, če se tesno objameta) in v tistem trenutku sprosti svoj notranji toplotni učinek. Albini in človek morata imeti neposreden, trden telesni stik, da se ta nevidna energija nemoteno pretaka med obma telesoma, čeprav to Albiniju zaradi naprezanja vzame ogromno življenjske moči.
Ostali člani družine Tolmun so ju zato diskretno pustili popolnoma sama na plaži. »Ali lahko Tara prosim ostane z nama? Strah me je,« je s tresočim glasom vprašala Adriana, ko je videla, da vsi odhajajo proti šotoru. »Ne, Adriana. Čim manj Albinijev mora biti prisotnih pri sproščanju teh vročinskih valov, saj bi se najine energije začele križati,« ji je z resnim glasom pojasnila prijazna Tara in odšla za ostalimi v temo.
»Saj ni tako hudo, kot si predstavljaš,« je tiho rekel Gal, ko sta ostala sama sredi nočnega peska. Stopil je korak bližje k njej, njegov pogled pa je bil poln tihega obžalovanja zaradi krutih besed, ki jih je izrekel prej. »Samo podaj mi svojo roko,« ji je mirno prigovarjal. Adriana je počasi dvignila svojo povsem tresočo in od mraza že rahlo modrikasto dlan ter jo plaho položila v njegovo veliko, hladno roko. Opazila je, da se je tudi Gal v tistem istem trenutku rahlo zatresel. Morda od hudega fizičnega naprezanja, da bi iz sebe iztisnil čim več toplotne moči, morda pa preprosto od čistega vznArianirjenja, ker sta si bila po vsem tem času znova tako blizu.
Adriano je v tisti sekundi preplavil neopisljiv, čudovit val neizmerne, globoke topline. Občutek je bil natanko takšen, kot bi v najhujši zimi stopila pod prijetno topel tuš. Lasje so se ji začeli počasi, pred njenimi očmi sušiti, njena prEmočena oblačila pa so se iz sekunde v sekundo prijetno segrevala, kot bi jih nekdo grel z nevidnim ognjem. In kar je bilo najbolj čudežno – s tem močnim toplotnim valom je Gal iz blaga njenih oblačil popolnoma izbrisal, izparil in odstranil tudi vse tiste grozljive, posušene madeže Nerine krvi. Oblačila so bila spet popolnoma čista in dišeča. Gal ji je nato poslal še en toplotni val, a ta je bil nekako drugačen, globlji.
V svojih prsih je Adriana nenadoma začutila neustavljivo, divjo željo, da bi ga močno objela, saj bi tako preko celega telesa dobila še več te čudovite, rešilne toplote. V zmedi svojih lastnih nastajajočih čustev je počasi izpustila njegove roke, a jo je v istem trenutku znova neusmiljeno prezeblo od zunanjega vetra.
»Kaj za vraga delaš? Zakaj si se umaknila?« jo je Gal vprašal z začudenim, rahlo razočaranim pogledom, ko je umaknila roki.
»Hočem ... hočem več toplote,« je tiho, skoraj neslišno priznala Adriana, nato pa se mu brez kakršnega koli nadaljnjega oklevanja vrgla naravnost okoli vratu.
V tistem trenutku je njeno telo prejel močan vroč val. Mogoče celo malce prevroč, saj ji je vsa kri pljusknila naravnost v lica in je močno zardela. Ker je bila tako tesno, s celim telesom pritisnjena ob njega, je lahko zlahka slišala in začutila močno bitje njegovega srca. Bilo je neverjetno hitro, divje in v njenih ušesih se je slišalo natanko tako kot ritmično, mogočno udarjanje morskih valov ob skalnato obalo. Čutila je, da je njun svet v tistem objemu končno popolnoma varen.
Njeno romantično razmišljanje pa je nenadoma grobo prekinil Nerejev glas, ki je odjeknil izza bližnjih skal: »No, mladina, sta končala s tem procesom?«
Adriana se je v sekundi, z rdečim obrazom umaknila iz njegovega objema. »Kar pridi, oče,« je Nereju odgovoril Gal in si malce nerodno popravil ovratnik. Nerej je stopil do njiju in zadovoljno pogledal Adriano: »Izgledaš veliko bolje, barva se ti je vrnila v lica. Tudi vsa tista kri je popolnoma izginila z oblačil. Lepo in uspešno si opravil tole nalogo, Gal,« ga je ponosno pohvalil glava družine. Nato pa se je obrnil nazaj k sinu: »Mi odhajamo nazaj na odprto morje na lov. Prideš z nami?«
»Ja, samo v šotor skočim, da se še na hitro preoblečem v suha oblačila,« je prikimal Gal. Obrnil se je nazaj k Adriani in ji namenil nagajiv, topel pogled: »Grem.«
»Prav,« je zmedeno rekla Adriana in povesila oči pred njegovo družino.
»Če boš med mojo odsotnostjo karkoli nujno potrebovala, saj veš, kje me najdeš. In če slučajno ne veš ... v svoji sobi v šotoru bom,« se je široko in samozavestno zarežal Gal.
»Prav,« je še enkrat, tokrat povsem sramežljivo in z globoko rdečico na obrazu, iztisnila iz sebe Adriana, medtem ko je fant z dolgimi koraki odhajal proti šotoru.
Moj odgovor:
Avtomobil
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Glavna vožnja
Živjo jst mam jutr že drugič glavno vožnjo in me zanima kako nej bom mn nervozna ker ta prvič sm padla k sm bla ful zivčna.
Vprašanje
Kakšna se vam zdi nova rubrika Galerijski kotiček?
Zelo mi je všeč, ker rad/a rišem.
(61)
Zdi se mi zanimiva.
(61)
Me ne zanima.
(32)



Pisalnica