V soboto sem se hotela odpraviti k manji toda me je med potjo ustavil Jaden." Kako si?" Me je vprašal in se žalostno nasmehnil."Vredu pa ti?" Sem ga vprašala, ko sem hodila mimo. Videti je bil živčen, itrujen in hkrati žalosten. "Tudi jaz sem odlično''. Mi je odgovoril in se ustavil na sproti mene tako, da sva bila obrnjena drug od drugega. Obrnil se je in me prijel za roko tako nežno, da sem imela občutek kot, da ne hodi na karate z menoj.''Se lahko obrneš prosim''. Ne, sem mu odgovorila in mrko strmela stran.''Oprosti za tisto včeraj, je potiho rekel.nisem mu odgovorila ampak sem se počasi obrnila nazaj tako ,da sva se sedaj lahko gledala.Poskušala sem se zadrževati ,da nebi zajokala ampak ni pomagalo.
'Pravzaprav je meni žal ,ker sem zakričala nate, sem rekla v solzah. Jaden je presenečeno strmel vame saj me namreč nikoli ni videl smejati kaj šele jokati.'Saj je vredu me je pokušal utišati ter me močno objel.
'Rada te imam sem na svoje začudenje idavila in pritisnila glavo na njegove prsi.
Nekaj časa je bila tišin a in kasneje so z neba začele padati snežinke.
'Tudi jaz te imam rad je rekel. Zadnje kar se spomnim je bilo da me je pogledal in kar naenkrat so se mjegova usta zaletela v moja. Priznam moja čustva so bila od tistega trenutka potolažena.