,,Usoda. Taka je tvoja usoda. In bolj ko se trudiš spremeniti preteklost, hitreje se bo zgodilo. Nepričakovano. Prišli bodo. Kar si storil, si storil. Prišli bodo. Uničili. Uničili, uničili, vse.Dežela ne bo nikdar več taka, kot je bila. Borite se. Branite svojo deželo. Pripravite se. Prihajajo." To je govoril zlat, svetleč zmaj z globokim glasom.

Zbudila sem se. Že spet sanje. To se mi dogaja zadnje čase. Pogledam na uro. Ura je 00.03. V redu. Še 5 ur in 57 minut do zvonenja budilke. In potem grem v šolo. Ravno danes gremo v šolo v naravi. Za dva tedna gremo v mesto Doru Araeba, v Turčijo. Jaz sem iz Slovenije, v šolo v naravi pa gremo v Turčijo! Kdor koli si je to izmislil, to je neumno. Ampak dobra stran pa je, da bom cela dva tedna s sošolkami in sošolci. Pa še starši mi ne bodo preveč v napoto, sem razmišljala. Nato, pa sploh ne vem kdaj, sem spet zaspala.

Budilka mi je zvonila. Super. Vsa zaspana jo premaknem na deset minut kasneje. Zaslišala sem mamo, ki me je že klicala: ,,Aryen, pridi dol, pojesti moraš zajtrk, potem pa takoj v šolo! " ,,Ja, že grem mami, samo še oblečem se! " sem ji zaklicala.
Nase sem navlekla temno modro trenerko in svetlo moder pulover. Zdi se mi, da imam kar smisel za oblačenje.
Odhitela sem dol po stopnicah v kuhinjo, kjer me je že čakal zajtrk. Pojedla sem kosmiče z jogurtom. Oče me je vprašal: ,, Te peljem v šolo? " ,,Lahko, itak imam polno stvari za v Turčijo." ,,Kaj pričakuješ od šole v naravi? " me je vprašala mami.
,,Res ne vem, " sem odgovorila. ,,Ampak upam pa, da se bomo imeli v redu. In vsaj pribljižno lahko povem, da bomo sigurno počeli kaj zanimivega. Osmarji so nam rekli, da je bilo njim lani zelo zanimivo in zabavno, občasno pa tudi malo dolgočasno. Nam pa dovolijo, da s sabo lahko vzamemo tudi sladkarije in telefone česar po navadi ne dovolijo. To mi je zelo všeč, verjetno bom vzela telefon, računljnik in tablico. Pa ne smem pozabiti tiste gore sladkarij, ki sem jo včeraj kupila.

Vstala sem od mize in šla na hodnik, da se obujem in me oči pelje v šolo.
Usedla sem se v avto in čakala. Premišljevala sem o svojih sanjah. Kaj, če je vse to res? Nemogoče, samo sanje so, pa še nisem videc, sem si dopovedovala.
Nato je prišla mami, da bi se poslovila od mene.
,,Škoda, da že greš. Lepo se imej."
Prišel je še oči in se usedel v avto. Odpeljala sva se. Nato sva se z očijem zatopila v zanimiv pogovor o njegovem otroštvu.

**********************************************************************************************************************************************
Ojla,
deli bojo mal kraši k se je ful tega treba spomnt.
Ampak še vseen upam, da vm bo zgodba všeč.:grinning::grinning: