Nikoli nisem tako neprevidna. Sem, samo ne tako zelo, da bi bile zaradi tega resne posledice, zdaj pa tu poskušam neustrašno strmeti v obraz Ruth Norman, praktično dekletu, ki je največji 'try hard' model na celi šoli.

"Daj no, reci že nekaj, Joyce!" mi reče medtem, ko mi v obraz tišči moj mobilnik, ki ga je našla. Nikoli nisem tako zelo neprevidna, da bi se pozabila odjaviti iz mojega skrivnega računa na e-pošti. Če pa že, bi pa vsaj zaprla okno, da ne bi kdo slučajno videl sporočil. Razen danes. Danes so se moji možgani odločili, da bom na umivalniku na šolskem stranišču pozabila telefon. In glej ga zlomka, ravno danes sem se pozabila odjaviti iz računa in zapreti okno, tako da so bila sporočila z Artemis prva stvar, ki jo je zagledala oseba, ki je odprla moj telefon. In ta oseba, dame in gospodje, je seveda morala biti ravno Ruth, ki si res izjemno nadležno želi biti nekaj, čemur rečemo 'popularna'. Jaz naj bi bila ena izmed tistih popularnih najstnikov na šoli. Sem nekdo, s katerim naj bi se načeloma vsak želel družiti, čeprav mi je to zmeraj zvenelo neumno. Moja najboljša prijateljica Cindy pravi, da sem zelo ekstroventiran in priljuden človek. Ruth pa je introventirana oseba, ki se preveč trudi, da bi bila ekstroventirana, kar je zelo odbijajoče. Ruth je človek, ki ne pade po stopnicah sredi belega dneva zato, ker se je spotaknila. Ona bo padla zato, da naredi šov in da se ji namerno vsi smejijo. Na premnogo različnih načinov si poskuša ustvariti neko avtoriteto na Northride Texas High, kar ji bolj ali manj uspeva, ampak na negativen način.

"Halo! Zemlja kliče Joyce!" me a
prismuknjenim nasmeškom opomni, jaz pa pogledam gor.

"Kaj?" rahlo besno vprašam. Lahko bi mi samo vrnila telefon brez vtikanja v moje osebne zadeve.

"Kaj je s temi emaili? Ali si res lezba?" nadležno vpraša, jaz pa čutim, kako se mi iz majhnih ušes že aktivno začenja kaditi para.

"Kaj te briga! Poleg tega pa 'lezba' ni vljuden izraz. Kot sem rekla, tole ni tvoja stvar. Mi lahko prosim vrneš telefon?" rečem in ji ga poskušam izpuliti, kar mi ne uspe, saj sem proti Ruth, ki je kot visoka prekla na dveh zobotrebcih, precej majhna. Slednja se mi samo sarkastično zahahlja.

"Pravzaprav je še kako moja stvar," sikne kot kača, ter mi vrne telefon. Bog pomagaj, Artemis me bo ubila. Primem ga in si ga potisnem v žep kavbojk. Zadnji, seveda. Ženske še vedno nismo dovolj enakopravne, da bi lahko dobile funkcionalne prednje žepe kavbojk. Čudno jo pogledam. Pa menda ni.

"Torej, tile emaili so se mi zdeli izredno zanimivi, zato sem se odločila, da jih kar shranim na svoj telefon." Fak. Čutim, kako se mi naredi cmok v grlu in pogoltnem slino po požiralniku.

"Prosim, nikomur ne povej!" moledujem. Ne morem verjeti v kaj se spuščam. Praktično dopuščam, da me Ruth Norman izsiljuje. Patetično, ampak tega ne bi dopustila, če bi se šlo le zame. Pa naj vedo, da je Joyce Sandel lezbijka. Vseeno mi je, čeprav mi ne bi smelo biti. No, pravzaprav mi ni vseeno, ampak za moj ponos mi je veliko manj vseeno. Ni pa mi niti malo vseeno za Artemis. V tem je cel smisel. V anonimnem, artističnem dekletu, ki je tudi homo in hodi na Northride Texas, tako kot jaz. Le, da se nama ne sanja, kdo v resnici sva. In v tem je čar. Vse se je začelo, ko sem nekega dne na tleh v kemijski učilnici našla risbo. Na njej je bil fant z modrimi lasmi in roza puloverjem. Za njim je bila zastava. In ne kakršna koli zastava. Bila je zastava ponosa, svetlo modra, bela, roza. Zastava transgenderjev. Na risbi ni bilo podpisa, zdela pa se mi je neizmerno ljubka, zato sem jo obdržala in jo imam zdaj na steni.

Čez kakšne pol leta sem visela na svojem skrivnem Instagram profilu in nekako našla fanart skupine Queen, ki jo naravnost obožujem. (Ne zato, ker je Freddie biseksualec. No, mogoče tudi zato.) Risba iz Instagrama se mi je zdela zelo znana, in prej ko slej sem se ozrla po sobi in pogledala risbo trans tipčka, ki sem ga mimogrede poimenovala Tobi. Risba Queenov in risba s Tobijem sta bili v neverjetno podobnem umetniškem stilu. Prisegla bi, da ju je narisala ista oseba.

Kliknila sem na profil in pogledala biografijo, ki mi je povedala, da je oseba stara sedemnajst let, da je ženska in da je....

Pazite zdaj to..

L E Z B I J KA!

Moje gejevsko srčece je poskočilo na Luno, če ne dlje. Dekle je imelo tudi kakšnih dvajset tisoč sledilcev, kar se mi je zdelo precej neverjetno.

Pogledala sem par njenih Instagram štorij, kakor jim pravim, in videla, da dela tisti 'Napišite vaše predsodke o meni bla bla bla' trend. Pogledala sem jih par in bili so precej običajni, nato pa sem se fiksno odločila, da tudi jaz napišem en predsodek.

"Hodiš na Northride Texas High."

V sekundi ali manj (verjetno veliko več), je v moja zasebna sporočila prispelo sporočilo od osebe, ki se je na internetu klicala Artemis, tako kot se jaz kličem Ametist. Precej podobni lažni imeni sva si ustvarili, moram reči. (Usojeni sva si!)

"Hej! Emm... Kako si vedela, da obiskujem Northride high?" me je vprašala v sporočilu. Poslala sem ji sliko Tobija, in pripisala:
"Tole sem našla nekaj časa nazaj v kemijski učilnici, pa sem videla risbo Queenov, kj si jo narisala. Zdela se mi je res podobna Tobiju."

"O, pa res. Tole sem jaz narisala. Ampak- kako to misliš, Tobiju?"

"Tako sem mu dala ime."

"Zakaj ravno Tobi?"

"Eeeem... ker sem sklepala, da je trans zaradi zastave. 'T' kot transgender in 'T' kot Tobi. Pa še paše mu."

"Torej veš veliko o lgbt+?"

"Nisi edina lezbijka na šoli ;)"

Tako sva se z Artemis dodobra spoznali in si na koncu izmenjali maile, saj sva bili obe večino časa odjavljeni iz najinih skrivnih Instagram računov.

"Bomo še videli. Kdo sploh je Artemis?" me Ruth že začne ubadati z besedami in vprašanji. Na mojo srečp se hitro spomnim odgovora.

"Dekle iz Pensilvanije. Prosim, res nikomur ne povej o tem." jo spet moledujem. Nočem, da kdorkoli izve, da Artemis hodi na našo gimnazijo. Naj vsaj ena lezbijka iz Notrhrida ostane skrita pred vsemi, če je bilo to že drugi odvzeto.

"No prav, pa ne bom nikomur povedala. Pod enim pogojem." Pogledam stran in si v mislim še enkrat ponovim: 'Ne morem verjeti, v kaj se spuščaš, Joyce.'

"Pod kakšnim pogojem?" vprašam, zavedajuče se, da bo zagotovo nekaj v zvezi s priljubljenostjo na šoli. Priljubljenost nima istega pomena kot popularnost, ampak se pretvarjam, da ima. Vseeno je manj samovšečno reči, da si priljubljen, kot pa popularen. Zanima me, kaj o tem meni Artemis. Mislim, da se vedno spusti globlje v stvari, kot se ostali. Vedno imajo stvari zanjo še tri tisoč različnih skritih pomenov. Lahko bi ji dala stavek 'Prst je rjava.' in bi mi napisala cel referat o tem, kako rjava barva pravzaprav predstavlja stabilnost, dom ter zdravljenje. Imeli sva že pogovor o pomenih barve. Jaz ljubim vijolično barvo, ker mi je všeč. Ona pa ima rada oranžno, zaradi tega ker predstavlja srečo, mladost in entuizazem. In v tem je razlika med nama. In včasih razmišljam, da moram le najti dekle, ki se brez prestanka oblači v oranžne odtenke. Ampak ne najdem nikogar, ki bi temu opisu ustrezal. Bodimo realni, kdo ima sploh toliko oranžnih stvari, da bi se tega dejansko lotil?

"Pod pogojem, da mi pomagaš priti skupaj z Bartom Albinsonom," zahteva in zavijem z očmi v tistem trenutku, ko dražljaj zvoka pride do mojih možganov. Bart je namreč eden od dveh mojih najstarejših in zagotovo najboljših prijateljev. Najstarejših kot tistih, s katerima se najdlje poznam. Cindy in Bart. Bart in Cindy. Bonnie in Clyde. V bistvu je Bart malo zelo zatreskan v Cindy, vendar to vem samo jaz in mogoče še Jamel - tipček, ki se je začel družiti z nami, ko se je Bart pridružil šolski nogometni ekipi. Od tedaj smo neločljivi in kar precej mu zaupam. Morda celo preveč in to samo zato, ker ima črno polt, tako kot jaz, le da je moja za par odtenkov svetlejša, ker je moja mami bela, v nasprotju z mojim očetom. In, da je štos še večji, je Cindy všeč Jamel, le da niti on in niti Bart tega ne vesta. Naše prijateljstvo je pravzaprav skriti ljubezenski trikotnik in ena skrita lezbijka.

"Prav, zmenjeno," odgovorim in s težkim srcem gledam moj ponos, ki je ravno splaval po vodi.

"V imeniku imaš zdaj mojo telefonsko, za vsak slučaj," še reče in mi pomežikne, kot da bi hotela flirtati z mano. Ironično, res. Tudi, če sem lezbijka še ne pomeni, da mi je všeč vsaka koza, ki mi pride pod nos. Želim si, da bi ljudje začeli to končno dojemati. Ozre se še zadnjič in se v svojih svetleče čistih vansicah odpravi ven in stranišča, ter oddide na vajo šolskega gledališča. To vem, ker imajo vaje na drugi strani telovadnice uro pred našim košarkarskim treningom. In tudi k večjemu zato, ker na vaje hodita tudi Cindy in Jamel, tako da grem ponavadi gledat vajo, saj nimam pametnejšega dela za početi, do doma pa se mi ne splača, ker je trening le kakšno uro po koncu pouka. Počakam še nekaj časa, da bi se izognila srečanju z Ruth, nato pa končno zapustim greznico, ki ji pravimo šolsko stranišče.