"Mama nehaj že a ne vidiš kaj počnem! Samo oddidi! " sem silovito kričala na mamo. "Vidim kaj delaš, vidim. Preprosto nič! A je težko pomiti posodo! Tako težko! " se pridruži mama.

Mogoče se zdi malo trapasto, da vpijeva druga na drugo, samo taradi nepomite posode. Verjemite ali ne ni samo to. Še nekaj je. Ampak to obžalujem. Tako močno, da je ne mogoče, da bi kadarkoli pozabila. Toliko src sem strla samo z besedami. Ne bi dmela, res ne bi smela zavpiti na Martho. Tako me je sram tega dogodka. Kako sem lahko? In še druga dekleta zraven. Kako, res kako! Vsi me sovražijo. Vsi se me izogibajo. Res ne morem naprej. Zakaj!?

Bil je petek trinajsti, najslabši dan, ki je sploh lahko kdaj bil. Tisti dan. Joj kako ga na smrt dovražim! Res ne vem kaj me je obsedlo. Besede z globoko bolečino so se zlile iz mene v druga dekleta.