Hello!
Tole je začetek tretjega poglavja. Hvala ker spremljate zgodbo! Pa hvala SWS_lover in Hermi, ki sta komentirali prejšnji del!
Uživajte!
~~~
*b*Tretje poglavje: Sestanek v šoli*b*
Ko sem stopila iz avta, ki je bil parkiran pred stopnicami najinega doma, so mojo pozornost pritegnile škatle, naložene pred vrati sosednje hiše. Odšla sem bližje k ograji in se dvignila na prste. S pogledom sem preiskala zemljišče, da bi ugledala novega lastnika, a vse kar sem videla je bil karton.
''Sofija, pridi hitro noter,'' sem nenadoma za sabo zaslišala mamin šepet.
''Čemu takšna panika,'' sem se vprašala in stekla do vhoda.
V trenutku, ko sem prestopila hišni prag, je mama zaprla vrata, jih zaklenila in pod kljuko nastavila stol.
''Upam, da sva do odhoda varni,'' je strahoma rekla in se počasi odpravila v dnevno sobo.
Tudi sama sem pohitela v dnevni prostor in sedla k njej na kavč. Med nama je nastala neprijetna tišina in v zraku je kar mrgolelo neizrečenih besed.
Pogled sem uprla v svoje popraskane noge in v svojih mislih premlevala dogodke, ki so se zgodili po zapustitvi bolnišnične sobe. Bila sem nemirna, saj sem čutila, da je nekaj narobe; a vedela nisem ničesar.
''Mi lahko poveš, kaj se dogaja?'' sem končno pretrgala molk in zastavila vprašanje, ki me je grizlo.
Mama je zavzdihnila, nato pa hripavo dejala: ''Vilinski svet se razdvaja. Zate ni več nikjer varno, Sofija.''
Nepremično sem opazovala, kako ji je po licu stekla solza. Lahko sem čutila njeno bolečino.
''Kdo so bili varnostniki v bolnišnici?'' sem vprašala.
''To niso bili varnostniki,'' me je žalostno popravila. ''Bili so Degirji. Pošasti, ki služijo temnim vilincem.''
Počasi sem začenjala razumeti.
''Torej oni lovijo mene?''
''Ja.''
Glas se ji je zlomil in brada se ji je zatresla. Nežno sem jo prijela za roko in mama jo močno stisnila. Potem pa jo je spustila, vstala in v solzah odhitela iz sobe.
Obsedela sem na mestu in strmela v prazno. Postalo me je resnično strah.
***
Zamišljeno sem hodila po sobi. Bila sem nervozna zaradi sestanka, obenem pa me je skrbelo, kako bom ostala živa ob vseh pošastih, ki so mi na preži.
Prenehala sem s hojo in stopila do okna. Ko sem pogledala proti sosednji hiši, sem v oknu ene od sob zgornjega nadstropja opazila postavo. Nagnila sem se bližje in priprla oči. Pojava se mi je zdela znana, a se nisem mogla spomniti od kod.
Naslonila sem se na steno, pogled pa mi je samovoljno zdrsnil na cesto, po kateri je stopal en sam človek. Najprej sem ga prezrla, potem pa sem se zdrznila.
Široka pleča, črne obleke, visoka postava. Degir.
Frapirano sem zajela sapo in se pri priči potegnila na tla pod polico. Zaradi naglice sem se nerodno prestopila in padla na parket. Zaradi izrazite bolečine v gležnju sem zajavkala in poskušala zadržati solze, ki so se nabirale v očeh. Z eno roko sem objela poškodovano nogo, drugo pa sem premaknila za hrbet in se nanjo naslonila. Zaprla sem oči, globoko dihala in poskusila pregnati misel na bolečino.
Nato pa sem pod prsti začutila vdrtinico. Osuplo sem odprla oči in se obrnila. Tam, sredi tal, je bila majhna luknjica, podobna tisti v omari. Vsa zagreta sem poskusila pritisniti nanjo, a mi kljub mnogim poskusom ni uspelo. Razočarano sem sedla nazaj na tla, ko sem se spomnila na majhno paličico, ki je služila odmaševanju ozkih cevi v radiatorju. Splazila sem se ponjo, potem pa sem jo potisnila v luknjico.
Zaslišal se je glasen klik in pred mojimi nogami se je izrisal srednje velik kvadrat, malce dvignjen iz tal. Vstala sem, loputo prijela za rob in jo privzdignila. Mravljinci so me obšli ob pogledu na prašne, zavite kamnite stopnice, ki so vodile v skrivnostno temo. Od nekod je zavel hlad in celotno telo mi je vztrepetalo. Z nogo na prvi stopnici sem omahovala med mislijo ali naj tvegam ali naj vse skupaj pustim.
''Kaj pa lahko izgubim,'' sem zavzdihnila in se prepustila misterioznemu stopnišču.
~~~
Hvala za branje in veselim se vaših kritik! Povejte tudi, kako se vam zdi opisovanje dogodkov in če prehitro ali prepočasi razkrivam stvari.
Bye, bye,
Cokie:cookie:
!Vsa imena živali, ljudi, krajev in predmetov so izmišljena. Z njimi ne ciljam na nobenega, zato če se kdo najde, ki ima tako ime, naj prosim ne zganja drame. Hvala!
Tole je začetek tretjega poglavja. Hvala ker spremljate zgodbo! Pa hvala SWS_lover in Hermi, ki sta komentirali prejšnji del!
Uživajte!
~~~
*b*Tretje poglavje: Sestanek v šoli*b*
Ko sem stopila iz avta, ki je bil parkiran pred stopnicami najinega doma, so mojo pozornost pritegnile škatle, naložene pred vrati sosednje hiše. Odšla sem bližje k ograji in se dvignila na prste. S pogledom sem preiskala zemljišče, da bi ugledala novega lastnika, a vse kar sem videla je bil karton.
''Sofija, pridi hitro noter,'' sem nenadoma za sabo zaslišala mamin šepet.
''Čemu takšna panika,'' sem se vprašala in stekla do vhoda.
V trenutku, ko sem prestopila hišni prag, je mama zaprla vrata, jih zaklenila in pod kljuko nastavila stol.
''Upam, da sva do odhoda varni,'' je strahoma rekla in se počasi odpravila v dnevno sobo.
Tudi sama sem pohitela v dnevni prostor in sedla k njej na kavč. Med nama je nastala neprijetna tišina in v zraku je kar mrgolelo neizrečenih besed.
Pogled sem uprla v svoje popraskane noge in v svojih mislih premlevala dogodke, ki so se zgodili po zapustitvi bolnišnične sobe. Bila sem nemirna, saj sem čutila, da je nekaj narobe; a vedela nisem ničesar.
''Mi lahko poveš, kaj se dogaja?'' sem končno pretrgala molk in zastavila vprašanje, ki me je grizlo.
Mama je zavzdihnila, nato pa hripavo dejala: ''Vilinski svet se razdvaja. Zate ni več nikjer varno, Sofija.''
Nepremično sem opazovala, kako ji je po licu stekla solza. Lahko sem čutila njeno bolečino.
''Kdo so bili varnostniki v bolnišnici?'' sem vprašala.
''To niso bili varnostniki,'' me je žalostno popravila. ''Bili so Degirji. Pošasti, ki služijo temnim vilincem.''
Počasi sem začenjala razumeti.
''Torej oni lovijo mene?''
''Ja.''
Glas se ji je zlomil in brada se ji je zatresla. Nežno sem jo prijela za roko in mama jo močno stisnila. Potem pa jo je spustila, vstala in v solzah odhitela iz sobe.
Obsedela sem na mestu in strmela v prazno. Postalo me je resnično strah.
***
Zamišljeno sem hodila po sobi. Bila sem nervozna zaradi sestanka, obenem pa me je skrbelo, kako bom ostala živa ob vseh pošastih, ki so mi na preži.
Prenehala sem s hojo in stopila do okna. Ko sem pogledala proti sosednji hiši, sem v oknu ene od sob zgornjega nadstropja opazila postavo. Nagnila sem se bližje in priprla oči. Pojava se mi je zdela znana, a se nisem mogla spomniti od kod.
Naslonila sem se na steno, pogled pa mi je samovoljno zdrsnil na cesto, po kateri je stopal en sam človek. Najprej sem ga prezrla, potem pa sem se zdrznila.
Široka pleča, črne obleke, visoka postava. Degir.
Frapirano sem zajela sapo in se pri priči potegnila na tla pod polico. Zaradi naglice sem se nerodno prestopila in padla na parket. Zaradi izrazite bolečine v gležnju sem zajavkala in poskušala zadržati solze, ki so se nabirale v očeh. Z eno roko sem objela poškodovano nogo, drugo pa sem premaknila za hrbet in se nanjo naslonila. Zaprla sem oči, globoko dihala in poskusila pregnati misel na bolečino.
Nato pa sem pod prsti začutila vdrtinico. Osuplo sem odprla oči in se obrnila. Tam, sredi tal, je bila majhna luknjica, podobna tisti v omari. Vsa zagreta sem poskusila pritisniti nanjo, a mi kljub mnogim poskusom ni uspelo. Razočarano sem sedla nazaj na tla, ko sem se spomnila na majhno paličico, ki je služila odmaševanju ozkih cevi v radiatorju. Splazila sem se ponjo, potem pa sem jo potisnila v luknjico.
Zaslišal se je glasen klik in pred mojimi nogami se je izrisal srednje velik kvadrat, malce dvignjen iz tal. Vstala sem, loputo prijela za rob in jo privzdignila. Mravljinci so me obšli ob pogledu na prašne, zavite kamnite stopnice, ki so vodile v skrivnostno temo. Od nekod je zavel hlad in celotno telo mi je vztrepetalo. Z nogo na prvi stopnici sem omahovala med mislijo ali naj tvegam ali naj vse skupaj pustim.
''Kaj pa lahko izgubim,'' sem zavzdihnila in se prepustila misterioznemu stopnišču.
~~~
Hvala za branje in veselim se vaših kritik! Povejte tudi, kako se vam zdi opisovanje dogodkov in če prehitro ali prepočasi razkrivam stvari.
Bye, bye,
Cokie:cookie:
!Vsa imena živali, ljudi, krajev in predmetov so izmišljena. Z njimi ne ciljam na nobenega, zato če se kdo najde, ki ima tako ime, naj prosim ne zganja drame. Hvala!
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Me že zanima kam vodijo tisti skrivne stopnice! Mislim da se zgodba zelo dobro razvija. PS. Na morju sem objavila nov del, lahko si ga prebereš če še nisi.
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ful dobro opisujes dogodke. glede hitrosti pa odvisno, kolk bo dolga zgodba, ceprau se mi zdi, da glih prou hitro:ok_hand:
0
Hvala ti, da si komentirala <3 In hvala za pohvalo, se trudim, da naredim čimbolj zanimivo!
Moj odgovor:
Svetovalnica
Idk ce je to problem?
Hajj,
mam eno vprašanje. Torej meni je do zdaj v oš večinoma vse šlo itd. in zdaj ko sem v gimni dostkrat česa ne razumem in meni je to kratko povedano...frustrirajoče. V šoli še to ni problem, ampak ko se doma učim in česa ne razumem bi si najraje raztrgala kožo. Brez žvečilne v ustih ni šans da rešujem nat in fiz, ko ugotovim da sem narobe rešla/ne znam rešit sploh ko se bliža test mi vskaič rata slabo ne morem se pomirit pač pol se ponavadi grizem v roko in zadnjič sem se malo preveč in mami pravi da me bo dala na psihoterapijo če se bom samopoškodovala. Ampak za moje pojme se to ne šteje v to kategorijo? Pač sistem nagrajevanja mi ni deloval pri učenju pa sme prešla na sistem kaznovanja - ki je dejansko bolj uspešen....kaj vi menite? je to problem?
mam eno vprašanje. Torej meni je do zdaj v oš večinoma vse šlo itd. in zdaj ko sem v gimni dostkrat česa ne razumem in meni je to kratko povedano...frustrirajoče. V šoli še to ni problem, ampak ko se doma učim in česa ne razumem bi si najraje raztrgala kožo. Brez žvečilne v ustih ni šans da rešujem nat in fiz, ko ugotovim da sem narobe rešla/ne znam rešit sploh ko se bliža test mi vskaič rata slabo ne morem se pomirit pač pol se ponavadi grizem v roko in zadnjič sem se malo preveč in mami pravi da me bo dala na psihoterapijo če se bom samopoškodovala. Ampak za moje pojme se to ne šteje v to kategorijo? Pač sistem nagrajevanja mi ni deloval pri učenju pa sme prešla na sistem kaznovanja - ki je dejansko bolj uspešen....kaj vi menite? je to problem?
Obvestila
12.3.2026
NAPAČNO ZVEZAN MARČNI PIL
Žal se je v tiskarni, kjer se tiska Pil, tokrat malo zapletlo. Če ste med tistimi, ki so dobili »pokvarjen« Pil, pišite na revije@mladinska-knjiga.si ali pokličite na 080 12 05. Poslali vam bomo novega.
Uredništvo Pila
Vprašanje
Si naročen na Pil samo zaradi tekmovanja v Veseli šoli?
Ne tekmujem v Veseli šoli, jo pa preberem.
(24)
Vesela šola me ne zanima.
(33)
Nikako, zanima me celoten Pil in bi bil naročen tudi, če ne bi tekmoval.
(73)
Ja, naročen sem predvsem zaradi tekmovanja v Veseli šoli.
(22)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
ni:scream::scream::scream::triumph::triumph::triumph::triumph::triumph::triumph::triumph:






Pisalnica