Termmin ob 14h sem zamudil. Je že zaseden. Pa ob 15h.

===============

Vitez Jakob si je že hotel globoko oddahniti, a si je raje premislil. Kdo ve, kaj se še lahko zgodi. Vstal je z zofe, stopil k Miriam, jo nežno prijel za roko, nato pa jo je nežno, a odločno odvedel proti vratom. Hotel je biti čimprej stran, preveč pa tudi ni smel hiteti, sicer bi stara coprnica lahko kaj posumila.

Komaj sta prišla skozi vrata, se je princeska ustavila. Z zasanjanim pogledom se je ozrla naokoli. „Kaj ni tukaj krasno,” je dahnila. „Vse to cvetje.....”

„Prav res,” je vzdihnil vitez. Upal je, da je zvenelo dovolj prepričljivo. „Ampak v cvetličnjaku imate gotovo veliko zelo redkih in dragocenih rož.....”

„Prav res,” je dahnila princeska.

„Bi me popeljala tja?” jo je milo poprosil vitez in jo pogledal milo kot kužek. „Zares bi jih rad videl. Toliko rož nisem videl še nikoli v življenju.”

„Zares?” je dahnila Miriam in še naprej zasanjano strmela predse.

„Zares,” je prikimal vitez Jakob. Malo odločneje jo je poprijel in jo popeljal skozi veliko dvorano.

„Skozi tista vrata morava,” je dahnila princeska, da jo je komaj slišal.

Vseeno se je potrudil, da je ni še enkrat vprašal. Zavil je proti vratom, za katera se mu je zdelo, da jih je pokazala in na srečo so bila prava. Prišla sta v hodnik, za katerega se je zdelo, da je v njem malo manj rož in da se da v njem malo laže dihati. Šla sta še naprej iz hodnika v hodnik in naenkrat sta se znašla pred velikimi steklenimi vrati in že sta bila v velikem rastlinjaku.

Kaj velikem, velikanskem. In vsega so napolnjevale rože. Od tal do stropa. Zares, zdelo se je, kot da sta zašla v kakšno podivjano cvetočo tropsko džunglo. Dehtelo pa je tukaj tako močno po vseh teh rožah, da je bilo še huje, kot v tovarni parfumov.

Vitez jo je zato poskušal čim bolj urno peljati proti izhodnim vratom, ki jih je slutil nekje v daljavi, skozi meglico cvetličnih vonjav. Prav hitro se pa seveda ni dalo. Spotoma je vitez razmišljal, kako jo bo spravil skozi vrata ven in na konja, ne da bi omedlela zaradi šoka ob nagli spremembi. Ko je bila vendar vse življenje navajena živeti v zraku prepojenem s cvetličnimi vonjavami. Pa jo je malo zapletel v pogovor.

„Ti že vse življenje živiš tukaj, kajne Miriam?

„O, ja,” je dahnila princeska.

„Potem pa prav gotovo poznaš vse te rože.”

„O, ja,” je dahnila.

Potem pa mu je pripovedovala o vseh rožah, mimo katerih sta šla. Kako se imenujejo, od kod so prišle in kako jih je vzgojila. Vzgajala jih je seveda cvetličarka, ki je bila tu zaposlena in ne princeska. Princeska je samo sledila cvetličarki na njenih obhodih cvetličnjaka, jo poslušala in kdaj pa kdaj pomagala zalivati rože.

„Vse poti po cvetličnjaku prav gotovo dobro poznaš, saj si jih že tolikokrat prehodila,” jo je prav milo vprašal vitez in ji prav milo zrl v oči.

„O, ja,” je dahnila princeska Miriam in ni sploh nič posumila.

„Prepričan sem, da bi našla pot tudi z zavezanimi očmi,” jo je še naprej prepričeval Jakob in jo poskušal gledati še bolj ljubko, kot to znajo kužki. „Ampak dolgo se ne bom mogel iti tega teatra,” je pomislil.

„O ja,” se je nasmehnila Miriam, „to pa prav gotovo.”

„Gotovo bi vse rože prepoznala že po njihovih vonjih.”

„O ja, to pa res,” je kar zažarela princeska.

„Si že kdaj poskusila?”

„O ne, nisem,” je Miriam postala žalostna. „Guvernanta mi ne dovoli. Pravi, da bi se gotovo ob kaj spotaknila in bi padla. Sploh pa se to za damo ne spodobi. Bi pa tako rada poskusila,” je vzdihnila.

„Zakaj pa ne,” jo je spodbujal vitez. „Ko imaš pa tako krasen šal.”

„Pa saj imam še enega v žepu,” je vzkliknila princeska. Iz žepa je potegnila živo pisano svileno ruto s cvetličnimi vzorci.
Vitez Jakob ji jo je nežno zavezal čez oči. Princeska je globoko vdihnila vonj številnih rož. Kar stala bi tako in vdihovala, pa jo je vitez nežno prijel za roke in jo počasi popeljal naprej.

„Ah, kako krasno,” je vzdihnila princeska. „Vse te rože poznam.” In mu je pričela naštevati imena rož, mimo katerih sta šla. Kolikor si je lahko vitez v tem kratkem času zapomnil imena in oblike nekaterih rož, je res vse prepoznala že po vonju.