Prebudila sem se, ko me je vrglo vstran. Bila sem potna, in roka, ki so mi jo zvili na hrbet me je grozno bolela. Roke sem imela zvezane z vrvmi. Bila sem na tovornjaku. To sem lahko razsodila z mojim vidom in tresenjem. V ustih sem še vedno imela krpo, vendar sem jo nekako porinila iz ust, da je mlahavo padla na tla. Začutila sem, da mi po obrazu nekaj teče, vendar ni bila solza. Pogledala sem majico, na katero mi je kapljala tekočina. Kri. Poskusila sem vstati, vendar to ni bilo preveč preprosto, z rokami, zvezanimi na hrbtu. Vseeno sem se potrudila. Ko sem končno stala na nogah, sem se, naslonjena na steno tovornjaka, razgledala. V 'prostoru' je bilo nekaj škatel ter zabojev. Notranjost je bila umazana. Nenadoma sem na drugi strani tovornjaka zagledala sključeno postavo.
»Alex?« Imela sem hripav glas, verjetno zaradi uspavala. Postava se je zganila in Alex je počasi dvignil glavo.
»Kate …« Je tiho zastokal. V tistem trenutku mi je bilo tako žal za vse kar sem naredila. Za to da sem brezglavo stekla po amulet, da sem ga sovražila ker me je ugriznil, najbolj pa mi je bilo žal, da sva bila zdajle vsak na svoji strani tovornjaka.
»Alex, oprosti!« Sem zaječala. Nenadoma se mi je slika izostrila – mamila so začela popuščati. »Krvaviš! Kaj so ti naredili?« Sem ga vprašala, ko sem zagledala precej hudo rano na njegovi glavi in lužo krvi v kateri je ležal.
Tudi Alex je počasi prihajal k sebi. Dvignil je glavo in me pogledal.
»Tudi ti krvaviš.« Je rekel. Res sem začutila pekočo bolečino na čelu. Ozrla sem se na svojo, od krvi premočeno majico in pokimala.
»Oprosti, Alex.« Sem še enkrat ponovila.
»Vse bo v redu.« Je rekel Alex. Sicer se ni slišalo, kot da bi to rekel samozavestno – bolj zato, da pomiri mene in njega samega, in to je očitno delovalo. Njegove besede so me nekako pomirile, da sem sedla na tla majajočega se tovornjaka in zavzdihnila. Nato sem se začela plaziti po tleh tovornjaka, ter uspešno prilezla na drugo stran tovornjaka, k Alexu. Sedla sem k njemu, tako da sva bila oba naslonjena na steno tovornjaka.
Svojo glavo sem počasi spustila na njegovo ramo. Zavzdihnil je. »Oprosti ker sem bil jezen nate.« Je rekel, ter še sam glavo naslonil ne mojo.
»Oprosti, ker sem bila takšen idiot.« Sem mu odvrnila.
Alex se je odmaknil, jaz pa sem ga začudeno pogledala. Izza hrbta je nekako izbezal nož in posvetila je iskrica upanja za pobeg.
»Kate, sedaj mi boš poskusila odrezati vrvi na zapestjih. Tole zna biti nerodno, ker imava oba zvezane roke, ampak raje vidim, da ti porežeš mene kot pa jaz tebe. Prav?« Pokimala sem in nerodno sva si izmenjala nož. Nato sem se s hrbtom nagnila k njegovim rokam. Ter začela rezati vrvi. Nekajkrat sem ga urezala, vendar sem kmalu prerezala vrvi na njegovih zapestjih. Tudi Alex ni čakal. Kar brez noža je samo odvezal vrvi. Takoj ko so bile moje roke proste, sem mu planila v objem.
»Oprosti za vse … Zaradi mene se je to vse zgodilo …« Sem zastokala in ulile so se mi solze.
»Je že dobro.« Je rekel Alex in mi vrnil objem.
Nenadoma naju je vrglo na stran in nerodno sva pristala na tleh. Tovornjak se je ustavil.
__________

Ja haha, uganite kdo se je spomnil objavit nov del XDD
No Name