Pisalnica
In res sem prišel. Čez sedem mesecev sem izgubljen stal na hodnikih strunjanske gimnazije. Pripovedoval bi vam, kako sem se izgubil, ko sem iskal fizikalni laboratorij in kako sem spoznal prvega prijatelja, s katerim se še danes druživa tudi izven pouka, ampak za to zgodbo to menda ni tako pomembno.
Navsezadnje ste namreč verjetno tu, da bi slišali o njej, mar ne?
Dobivala sva se na hodnikih. Tako se tega rad spominjam, čeprav je napihnjeno. Dobivale so se namreč zgolj najine oči. Prvič sem jo po informativnih dneh in nekaj obupno detajliranih analizah šolske galerije na spletni strani videl, ko sem čakal na pouk pred učilnico za kemijo na eni tistih zguljenih klopi, na katerih se pred začetkom pouka božajo novi pari. Zanima me, če se klop kdaj počuti enako, kot se jaz, ko gledam Tinkaro in Ožbeja.
Stopila je skozi vrata in bila je videti ... drugačna. Morda je bila le drugačna od ideala, ki sem si ga ustvaril v svoji glavi in ki sem ga videl na informativcih, ko je laskala mojim očem v obleki moje najljubše barve. Tudi dolge kodre je posekala. Ti so mi bili mogoče zdaj bolj všeč, saj niso več spominjali na Jakcov čudežni fižol. In ne razumite me narobe, ostalo mi ni bilo nič kaj manj všeč. Poznate tisti občutek, ko greste k frizerju in vam odstriže pol las, potem pa s cmokom v grlu zadržujete solze, ko se pogledate v ogledalo? Običajno na koncu vzljubite novo pričesko, vsaj jaz jo. Tako nekako sem se počutil ob pogledu nanjo. Bolj kot sem jo gledal, več metuljčkov se je prebilo vanjo. Kako sploh pridejo tja noter? In kako izgledajo? Moji so zagotovo modrini, ki se ujemajo z njeno obleko.
Še vedno se spomnim, kaj je imela takrat oblečeno. Njena majica in čevlji so bili olivno zeleni, presekal pa jih je kontrast navadnih modrih kavbojk. Pod ramo je nosila usnjeno torbo z zvezki, če pa si se s pogledom premaknil naprej po sklepih, si na roki zagledal tri zapestnice. Ostalega nisem uspel sprocesirati.
Ošinila je moje oči in to je bilo to. Nato se je v spremstvu sošolcev odpravila na drug konec hodnika. Ne vem, kaj sem pričakoval. Katarzo ali katastrofo, mogoče evforijo? Nič od tega ni bilo. Upal sem, da me bo vsaj pozdravila, ali kako drugače nakazala, da se me spomni. Takrat sem si mislil, da se je zaradi naglice samo delala, da me ne pozna. Zdaj vem, da se ona tega ne spomni. Tudi prvega srečanja se ne. Niti tretjega, niti desetega.
Drugih zato ne bom omenjal. Raje bi vam prihranil čas do takrat, ko vse postane relevantno bolj ali manj tudi zanjo. Čeprav dvomim, da sem bil jaz kadarkoli kdo, ki bi ga imela za relevantnega v njeni glavi.
Takoj po božičnih počitnicah so šolo poplavili letaki, ki so dijake vabili na avdicijo za Romea in Julijo. Kako prikladno.
Navsezadnje ste namreč verjetno tu, da bi slišali o njej, mar ne?
Dobivala sva se na hodnikih. Tako se tega rad spominjam, čeprav je napihnjeno. Dobivale so se namreč zgolj najine oči. Prvič sem jo po informativnih dneh in nekaj obupno detajliranih analizah šolske galerije na spletni strani videl, ko sem čakal na pouk pred učilnico za kemijo na eni tistih zguljenih klopi, na katerih se pred začetkom pouka božajo novi pari. Zanima me, če se klop kdaj počuti enako, kot se jaz, ko gledam Tinkaro in Ožbeja.
Stopila je skozi vrata in bila je videti ... drugačna. Morda je bila le drugačna od ideala, ki sem si ga ustvaril v svoji glavi in ki sem ga videl na informativcih, ko je laskala mojim očem v obleki moje najljubše barve. Tudi dolge kodre je posekala. Ti so mi bili mogoče zdaj bolj všeč, saj niso več spominjali na Jakcov čudežni fižol. In ne razumite me narobe, ostalo mi ni bilo nič kaj manj všeč. Poznate tisti občutek, ko greste k frizerju in vam odstriže pol las, potem pa s cmokom v grlu zadržujete solze, ko se pogledate v ogledalo? Običajno na koncu vzljubite novo pričesko, vsaj jaz jo. Tako nekako sem se počutil ob pogledu nanjo. Bolj kot sem jo gledal, več metuljčkov se je prebilo vanjo. Kako sploh pridejo tja noter? In kako izgledajo? Moji so zagotovo modrini, ki se ujemajo z njeno obleko.
Še vedno se spomnim, kaj je imela takrat oblečeno. Njena majica in čevlji so bili olivno zeleni, presekal pa jih je kontrast navadnih modrih kavbojk. Pod ramo je nosila usnjeno torbo z zvezki, če pa si se s pogledom premaknil naprej po sklepih, si na roki zagledal tri zapestnice. Ostalega nisem uspel sprocesirati.
Ošinila je moje oči in to je bilo to. Nato se je v spremstvu sošolcev odpravila na drug konec hodnika. Ne vem, kaj sem pričakoval. Katarzo ali katastrofo, mogoče evforijo? Nič od tega ni bilo. Upal sem, da me bo vsaj pozdravila, ali kako drugače nakazala, da se me spomni. Takrat sem si mislil, da se je zaradi naglice samo delala, da me ne pozna. Zdaj vem, da se ona tega ne spomni. Tudi prvega srečanja se ne. Niti tretjega, niti desetega.
Drugih zato ne bom omenjal. Raje bi vam prihranil čas do takrat, ko vse postane relevantno bolj ali manj tudi zanjo. Čeprav dvomim, da sem bil jaz kadarkoli kdo, ki bi ga imela za relevantnega v njeni glavi.
Takoj po božičnih počitnicah so šolo poplavili letaki, ki so dijake vabili na avdicijo za Romea in Julijo. Kako prikladno.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
tale narrating je tko dobr:heart_eyes:pač umirjeno in use ma smisl. aja tam v 4 odstavku zadnja poved si napisala 'moji so zagotovo modrini' in nevem najbrž si ki popravljala sestavo povedi kr un -ni ne spada tja :)
ful dobr<333
ful dobr<333
0
.png "Druščina 5")
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ful dobrooooo
uau lovam
uau lovam
0
Musicgirl♥️♥️♥️
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful dober del-tko kt prejšnji. Lovam tvoje opiske<33 ful si lahko predstavljaš vse...pa ta del z metuljčki je the best:heart::heart_eyes:
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
