Tole bo malo krajše, ampak bom današnji del objavila v dveh delih. Uživajte!!
P.S.: Tisto kar je v tehle znakcih: " -- ", imam v wordu napisano s poševno pisavo :)
Lp, No Name
Aja in preberite si zadnji del, da boste vedeli za kaj se gre:wink:

Ko sem odšla, je bil še dan, ko pa sem zagledala prve luči mesta, je bilo nebo že popolnoma črno. Bila je naravnost čudovita noč in nad mano se je bleščalo na tisočere zvezd. Nenadoma pa sem zagledala, da je izza obzorja počasi začela prihajati luna, in v krvi sem čutila, da je polna luna. Zapekle so me oči – v filmih je bil to vedno prizor, ko so se oči obarvale, zato sem predvidevala da se je zgodilo to. Začutila sem neustavljivo željo po mesu in vedela sem, da če v bližini ne bi bilo ničesar mesnatega, bi zagrizla sama vase. K sreči sem bila na robu manjšega mesteca. Imela sem občutek, da me od znotraj prevzema moj notranji volčji instinkt, ki je bil samo: potrebujem kri. Potrebujem meso. Potrebujem hrano.
Nenadoma sem začutila sunkovito bolečino v hrbtenici, da sem zakričala od bolečine. No, kar bi moralo biti krik, je postalo volčje tuljenje, ki ga je skoraj zagotovo slišalo vse mesto. In deset kilometrov narazen, sem čutila, da ga je slišal tudi Alex. Čutila sem njegov močen živalski duh, očitno je tudi njega zajela polna luna. Obrnil se je, in stekel proti meni.
Nekaj je bilo drugače in kmalu sem ugotovila, da je za to kriva Preobrazba groze. Zdelo se mi je, kot da počasi lebdim iz telesa in gledam samo nase ter lahko samo opazujem svoja dejanja, ki jih je povzročal živalski instinkt v moji volčji glavi. Postala sem nevarna.

"Zarenčala sem in v trenutku zavohala kri. Na štirih tacah sem stekla po hribu navzdol proti mestu. Lahko sem čutila nevednost nedolžnih ljudi, ki sem jih nameravala ubiti.
Pognala sem se po temnih ulicah.
Moj namen je bil samo hrana. Bila sem lačna, potrebovala sem meso.
Zarenčala sem in se pognala skozi prva vrata v mestno trgovinico. Bilo je pozno, zato kupcev ni bilo, lastnica, stara, siva ženica z ruto okoli glave, z okroglimi očali nizko na nosu in palico za pomoč pri hoji, pa je ravno zapirala. Ko sem renčaje vstopila, je zazvonil zvonček nad vrati. Ozrla se je, in moje ognjene oči so bile zadnje kar je videla v življenju."

"Lakota je popustila in šele takrat sem se zavedela, kaj sem naredila. Ubila sem nedolžnega človeka. Stekla sem iz trgovinice in za sabo puščala krvave sledi. Začutila sem, da Alex ni več daleč. In res sem ga v nekaj minutah zaslišala. Zatulil je in točno sem vedela kje se nahaja in da me čaka. Tudi on je bil lačen, malce bolj kot jaz. Lovila bova. Skupaj. Core ne bo poleg."
Nenadoma sem se zdrznila. Moj človeškost je prišla na plano, ko sem pomislila na Coro. Ubila sem nedolžnega človeka. Morilka sem. In mene skrbi glede Core?! Začela sem se obsojati. Brezčutnica, serijska morilka, nimam srca!! Kaj sem storila? Nenadoma pa je Alex ponovno zatulil in živalski duh v meni je prevzel oblast nad telesom.
Stekla sem proti Alexu.

Naslednji del bom objavila takoj ko ga napišem ;) Ampak moram ohranjati napetost, zato...:wink::wink:
Komentirajte in lajkajte če vam je všeč!
Lp, No Name