Loviti smo se učili že večkrat, vendar v votlini. Samo teorija. Potuhni se, približaj se in napadi. V votlini smo vadili skoke. A danes gremo iz votline. Ko zajamem svež zrak se počutim svobodno. Vsaj za nekaj časa. V lovu sem prava mojstrica. Odrasli ocenijo da grem lahko že takoj na izpit. Če opravim izpit lahko grem z odrasli lovit. Živčna sem. Izpit bo ob sončnem zahodu. Sem edina v naši družini ki ga še nima, a bratje in sestre ponavadi ostanejo doma da pazijo mladičke. Obožujem lov ves čas vadim. Imam tudi dober voh. Nenadoma nekaj zavoham. To je volk! Neopazno se izmuznem skozi grmovje. Vidim volkove ki gotovo niso iz našega tropa. Torej so drugi volkovi. Vidim da me ne bodo prijazno sprejeli zato se potuhnem. Samo molim lahko da me nebi opazili ali zavohali. Slišim govoriti glavnega v tropu. "Danes imam mala izpit. Počakali bomo da se bo približala potem pa se zaženite od strani in jo stisnite na kup. Zadnjič je človek v gozdu pustil vrvi. Aisha bo naša". Zavem se da govorijo o meni. Dovolj sem slišala. Če me vidijo mi trda prede. Ampak ko se hočem izmuzniti nazaj grmovje zašumi. Volkovi se obrnejo in me zagledajo. Vem da mi trda prede. Poženem se v beg. Po gozdni cesti, med drevesi. Vijugam in se znajdem pred kamnito steno. Zašla sem direktno v slepo ulico! Volkovi se mi približujejo ode vseh strani. Edina možnost za pobeg je čez skale. Nimam druge možnosti. S taco se oprem na prvo skalo. Potem na drugo. Zdaj nobene tace nimam več na tleh. Počasi mi dobro gre, dokler mi ne spodrsne. Skala ni bila stabilna in se je odlomila. Spustim jo, a ker nimam več oprijema padam navzdol. Padam in padam. Začutim da me glava močno zaboli, in se ne spomnim ničesar več. Zbudim se v votlini večki od naše. Tisti volkovi so me očitno zvlekli sem. Počasi dvignem glavo. Vidim da sem na ležišču iz listja. Okoli mene se takoj zbere nekaj volkulj. Pomagajo mi vstati in oditi do nekega precepa. Tam čaka glavni volk. Seveda me zanima kako kaj in zakaj. Glavni volk mi odgovori: "Ne jezi se hčerka. Zdaj si doma."