Do konca prve ure je Abby že skoraj prepričana, da bo dan dejansko normalen.

Kar je očitno napaka.

Ker takoj ko zazvoni za odmor, Mia dobesedno prileti do njene klopi.

»Greš z mano do avtomata.«

Abby sploh ne dvigne pogleda od zvezka.

»Ne.«

»Greš.«

»Zakaj?«

»Ker nočem sama.«

»To ni moj problem.«

Mia jo prime za rokav.

»Abby.«

»Mia.«

»Abby.«

»Ne deluje več, veš?«

»Vem. Vseen greš.«

Abby zavzdihne in vstane.

»Če bo gužva, grem nazaj.«

»Ja, ja.«

Hodnik je že skoraj poln.

Ljudje se prerivajo mimo, nekdo se dere čez pol hodnika, ena punca sedi na tleh pri oknu in si na hitro prepisuje nalogo za biologijo.

Čist normalen torek.

Mia si med hojo popravlja čop.

»A ti je Trevor kej pisal?«

Abby jo pogleda.

»Resno?«

»Samo vprašam.«

»Ob osmih zjutraj?«

»Ura je enajst.«

»Isto sranje.«

Mia se zasmeji.

»Torej?«

»Ne.«

»Ne, ker ni pisal, ali ne, ker mi nočeš povedat?«

»Oboje.«

»Okej, rude.«

»Prežvela boš.«

»Upam.«

Ko prideta do avtomata, je pred njim že par ljudi.

Mia se takoj postavi v vrsto, Abby pa se nasloni na steno zraven in vzame telefon iz žepa.

Ena nova notifikacija.

Od Trevorja.

Abby obstane.

Mia to opazi v manj kot dveh sekundah.

»KDO JE.«

»Nihče.«

»Abby.«

»Kaj?«

»Tako gledaš v telefon samo v dveh primerih. Če ti je nekdo poslal nekaj ful glupega ali pa če je Trevor.«

Abby zaklene ekran.

Prepozno.

Mia že zoži oči.

»Bil je Trevor.«

»Utihni.«

»A ti je pisal med uro?«

»Mia.«

»Kaj je napisal?«

»Nič takega.«

»Abby, prisežem—«

»Napisal je samo "a maš zapiske od zgodovine ker sem zamrl pri zadnji snovi".«

Mia nekaj sekund molči.

»To je dejansko ful normalen message.«

»Ja.«

»Sem pričakovala več.«

»Sori, ker ti moje življenje ni dovolj zabavno.«

»Meni tudi.«

Abby jo rahlo sune z ramo.

Mia se zareži, potem pa pogleda mimo nje.

In Abby takoj ve.

»Ne.«

»Kaj ne?«

»Ne obračaj se tako.«

»Abby.«

»Mia.«

»Sam tam je.«

Abby si za sekundo zapre oči.

Potem se vseeno obrne.

Trevor stoji kakih par metrov stran pri oknu z Erikom. Očitno sta ravno prišla iz druge učilnice, ker ima Trevor zvezek pod roko, Erik pa v ustih še polovico čokoladice, kot da je nekje vmes ropal automat.

Trevor jo opazi skoraj takoj.

Rahlo dvigne roko.

Tak tisti mali, casual pozdrav.

Abby mu avtomatsko pomaha nazaj.

In se šele potem zave, da Mia stoji zraven nje in vse vidi.

»Ne reci nič.«

»Nisem še nič rekla.«

»Ampak boš.«

»Ja.«

»Mia.«

»Abby, človek ti je poslal najbolj dolgočasen message v zgodovini in ti še vedno zgledaš, kot da si zadela loterijo.«

»Ne zgledam tako.«

Mia jo samo pogleda.

Abby zavije z očmi.

»Okej, mogoče mal.«

»Točno to.«

Vrsta se končno premakne. Mia vrže kovanec v avtomat, pritisne neko random številko in avtomat ji seveda ne da ničesar.

»Ne.«

Spet pritisne.

Nič.

»Ne me jebat.«

Abby se začne smejat.

»Kaj si sploh hotla vzet?«

»Čips.«

»To ni čips, to je kazen.«

»Utihni.«

Mia z dlanjo udari po strani avtomata.

Nič.

Potem še enkrat.

Še vedno nič.

»A rabim gospoda Novaka poklicat ali boš sama zrihtala?« reče nekdo za njima.

Abby se obrne.

Trevor.

Seveda.

Erik stoji zraven njega in se že smeji, še preden je sploh jasno, kaj se dogaja.

Mia pokaže na avtomat.

»Pokvarjen je.«

Trevor stopi bližje in pogleda ekran.

»Ne, ni.«

»Kako ni?«

»Vpisala si 23.«

»Ja?«

»Čips je 32.«

Mia nekaj sekund strmi v številke.

»Aha.«

Erik se začne smejat na glas.

»Ne govori.«

»Nisem še nič rekel.«

»Točno zato ne govori.«

Trevor pritisne pravo kombinacijo in vrečka čipsa končno pade dol.

Mia jo pobere in jo stisne k sebi, kot da ji je ravno rešil življenje.

»Okej, to je bilo malo hot.«

Abby jo skoraj zadavi s pogledom.

Trevor se zasmeje.

»Ni blo tok globoko. Sam številke sem obrnu.«

»Pusti mi trenutek,« reče Mia in si čips zatlači pod roko. »Rabim procesirat.«

Erik stopi zraven Abby.

»A je vedno taka?«

»Na žalost ja.«

»Noro.«

»Vem.«

Mia ga pogleda.

»Ej.«

»Kaj?«

»Ne bodi proti meni. Midva sva si trenutno najbolj podobna človeka tukaj.«

Erik se namršči.

»Zakaj?«

»Ker imava oba rada dramo, samo da si ti še ne upaš priznat.«

Trevor zamrmra:

»To je žal res.«

Erik ga sunke v ramo.

»Kaj si zdaj tiho? Prej si se smejal.«

»Še vedno se.«

Abby se nasloni nazaj na steno in jih gleda.

In prvič po vseh teh čudnih zadnjih dneh se ji vse skupaj ne zdi več tako grozno.

Še vedno malo kaotično?

Ja.

Še vedno obstaja velika možnost, da bo Mia do konca dneva rekla še kaj sramotnega?

Absolutno.

Ampak ta trenutek je… okej.

Prav okej.

Zvonec zazvoni drugič.

Vsi štirje istočasno pogledajo proti hodniku.

»Super,« reče Erik. »Zamujam angleščino.«

»To ni nič novega,« reče Trevor.

»Tiho.«

Mia odpre čips že med hojo.

»Če me profesorica vpraša, zakaj jem med poukom, bom rekla, da imam nizek pritisk.«

»To ne deluje tako,« reče Abby.

»A si zdravnica?«

»Ne.«

»Potem ne moreš vedet.«

»Mia, dobesedno—«

Trevor se zasmeje in odpre vrata učilnice, da gre Abby mimo njega.

Čisto mala stvar.

Ampak Abby jo opazi.

Seveda jo.

Ko gre mimo, jo Trevor za sekundo pogleda in tiho reče:

»Ti bom pol poslal še tisto drugo snov, če hočeš. Mislim da mam nekje slike zapiskov.«

Abby ga pogleda.

»A nisi ti prej rabil moje zapiske?«

Trevor se za sekundo ustavi.

Potem se mu na obrazu počasi pojavi tisti rahlo kriv nasmeh.

»Ja.«

Abby zoži oči.

»Ti si si to izmislil.«

»Mogoče.«

»Trevor.«

»Kaj? Delovalo je.«

Abby ga samo gleda.

Potem zavije z očmi, ampak se vseeno nasmehne.

»Ti si res kreten.«

»Pa si vseeno odgovorila.«

In to je, žal, res.

Mia, ki je očitno poslušala čisto preveč pozorno, se obrne na peti.

»AHA.«

»Ne začenjaj,« rečeta Abby in Trevor istočasno.

Mia za sekundo utihne.

Potem se ji obraz čisto razsvetli.

»Okej, to je pa že mal sick.«

Abby si pokrije obraz z roko.

»Jaz grem stran od vseh vas.«

»Prepozno,« reče Mia veselo in jo zgrabi za komolec. »Zdaj smo že ekipa.«