Žgoča vročina dopoldanskega sonca me je pekla v levo stran obraza. Sončna krema se mi je na koži stopila in mi prilepila majico na hrbet. Lase sem si že doma spela v tesno kito, da mi ne bi uhajali na obraz. Sezula sem preproste pisane natikače in jih vrgla v čoln. Z bosimi nogami sem skočila na razgreto, črno tubo čolna. Podplati so me zapekli in hitro sem stopila na belo plastiko, ki je pokrivala sprednji del čolna.

"Odveži!"

Prijela sem za vrv in jo odmotala s kovinskega držala, ter jo potegnila k sebi. Vrv sem zložila in jo pustila obviseti. Iz torbe sem potegnila plastenko vode in naredila nekaj požirkov. Motor je že pognal in čoln se je počasi premikal iz zaliva.

Usedla sem se na rumen, oblazinjen stol. Vozili smo se počasi, nato pa vedno hitreje. Ko smo prišli do določene hitrosti, se je sprednji del čolna dvignil. Voda je bila mirna in ni bilo čutiti skoraj nobenih valov. Topel veter je naredil dopoldansko vročino znosno, celo prijetno. Pihal mi je v oči in mi lepil majico ob trebuh. Prinesel je prijeten vonj po soli, morju in soncu. Pri vsakem valu se je čoln dvignil nanj in nato padel nazaj, ter pri tem ob straneh razpršil vodo na vse strani. Roko sem naslonila čez rob čolna in majhne kapljice so mi jo oškropile vsakič, ko smo takole padli na vodno gladino. Motor za mano je glasno hrumel, a sem se ga že navadila in me ni prav nič motil. Všeč mi je bilo, da nisem slišala ničesar drugega, razen vetra, ki je bril okoli moje glave, motorja in šumenja valov, ki jih je ta ustvarjal.

Pred mano se je razprostiralo morje, ki mu ni bilo videti konca. Bilo je čisto mirno, razen valov, ki so jih za sabo pustile jadrnice, ki so občasno pripeljale mimo. Skorajda nisi ločil meje morjem in nebom. Med njima je bila le tanka linija, ki je ločila dva skoraj enaka odtenka popolne modrine. Bilo je neskončno. Pa je bilo res? Kaj se je skrivalo za tisto tanko mejo?

Nisem vedela kaj, bilo pa je nekaj podobnega kot jutri. Vedno je tam, čaka in ko se mu približaš, se spet oddalji. Tako je tudi z obzorjem. Vedno je tam, a do njega nikoli ne prideš. Če se bom še tako dolgo vozila, ga bom vedno videla, enako oddaljenega. Kaj pa, če bi lahko prišla tja? Kaj bi videla? Nov svet? Prazen nič? Tega ne bom nikoli izvedela. Lahko si le predstavljam.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

ojjj
remember this https://pil.si/forumi/pisalnica/zadnji-vlak?
ti dve zgodbici sm napisala istočasno (khm khm en let nazaj) in sm se šele zdej opogumla da objavm kr sm for some reason ful insecure glede mojga pisanja
sam tale je za razliko od zadnjega vlaka mal bol lightweight pa poletna
hope you like it
shineyy<3