Prestrašili smo se, ko smo na tleh videli punco približno 11. let. "Živjo, to je naša hiška, kako si se znašla tu in kako ti je ime?" jo vpraša Sofia. "Ime mi je Alexis. Slišala sem legendo o tem gozdu in ga šla raziskovati. Nisem našla poti nazaj in zdaj sem to." je razložila Alexis. "Kdo pa ste vi in ali je kdo od vas pošast ali kaj podobnega?" doda. "Mi smo Daniel, Caysie, Sofia in Alex in noben od nas ni pošast, no mogoče je Caysie saj je po drevesu plezala s Sofio v naročju." se zasmeji Daniel. "Ha, ha zelo smešno." ga jezno pogledam. "Danes bo polna luna." napove Alex. Čakali smo, da bo nevihta ponehala. Ob 12. zvečer me je začela boleti glava. "Nemoremo iti po vodo, saj je reka kri." jezno reče Alex. "Ali ste prepričani, da nobeden od vas ni pošast?" iz previdnosti reče Alexis. "Ja, samo od dežja smo krvavi." reče Sofia. "Kaj imata v tej omari?" Alex vpraša Daniela in Sofio. "3 deke in spalne vreče." odgovori Daniel. "Caysie in Daniel se bosta zavila v deke mi pa bomo spali v spalnih vrečah." odloči Sofia.
"Saj veste, da ima Caysie prilepljene lase na levi senci?" vpraša Daniel. "Ja, vemo." odgovori Alex. "Zakaj se njena senca tako modro svetijo?" še vpraša Daniel. "Samo gremo že spat, jutri pa bomo šli domov." izmučeno reče Sofia. Nato smo slišali mrmranje in sekanje dreves. Caysie se je že gotovo zmešalo." Daniel reče Alexu. Ta trenutek se je hišica začela tresti. Stopila sem na balkon in zakričala: Ali nas mislite ubiti, ali kaj?!" Še ta trenutek sem skočila z balkona. "Caysie nee!" je zakričal Alex, ko me je videl padati.
Pristala sem na tleh čisto vredu. Gledala sem človeka, ki je hotel posekati naše drevo. "Pa saj to sploh ni človek." sem si zašepetala. Pobrala sem kamen in ga zalučala v neko drevo. Moški je pogledal stran in začel hoditi proti drevesu. Vzela sem mu načrt, ki mu je padel iz žepa. Ko sem ga gledala je dol priplezal Daniel. "Ja, kaj pa se greš?" je rekel in me objel. "Samo poglej te načrte." mu rečem. "Skrivna šola za... z varovanim območjem. Kaj pa je ta zapackana beseda?" me vpraša Daniel. "Se bova potem pogovorila o tem zdaj pa mi daj svinčnik."rečem. Na list papirja sem napisala: Ne sekajte tega drevesa! List sem pritrdila na drevo. "Zdaj pa hitro greva gor." sem zašepetala. Ko sva prišla gor sva natančno pregledala načrt. "Zapackana beseda pomeni vohune ali pa pošasti." sem rekla. "Najbržje je za vohune." odgovori Daniel. "Greva že spat." me je priganjal Daniel. "Lahko noč." sem rekla, ko sem se zavila v deko. Drugo jutro smo za zajtrk pojedli pico. "In Alexis iz kot si?" je vprašala Sofia. "Iz Brazilije." odgovori. Odpravili smo se proti domu in samo jaz sem videla...



Upam, da vam je zgodba všeč. Lp. Alex