Živjo.Jaz in No name skupaj piševa zgodbo ZAROTA DVOJČIC DAWN. Naslednji del bo na No name profilu. Zdaj pa na zgodbo.
------------------------------------------------------------
Z sestro sva se vedno kregali. Kregali sva se katera bo prva dobila sladoled, katera se bo prva umila, katera bo prva probala škornje v založbi in tako naprej. To se je dogajalo vseh najinih sedem let. Mama naju je bila velikrat naveličana, ampak nama je vedno pomagala in nama razrešila spor. Zdaj sva trinajst in se čisto razumeva. Sva kot ista oseba. Imava enako mnenje zato vedno odločava skupaj. Spiva v enaki sobi. Mama je rekla da ko bova starejše dobile vsaka svojo sobo. Zdaj sva starejše in je nimava. Pa tudi mame nimava. Ko sva jih imeli devet je imela prometno nesrečo. Na vrata so potrkali policaji in mu razložili. Vse kar se spomnim je da je imel očka rdeče oči in da naju je takoj objel. Mama še ni bila mrtva. Samo pa je bilo zelo hudo z njo, zato smo vsi vedeli kaj se bo zgodilo. Hoteli smo preživeti še nekaj ur z njo, pa je bila v komi. Štiri leta je od takrat in smo vse bolj uredu. Očka se vedno dela da mu je vse lahko, vendar vem da mu je težko kuhati, nakupovati, čistiti in delati v službi. Moj oče je odvetnik zato vseeno nismo revni. Jaz sem Isabelle in moja dvojčica je Anabelle. Veva da bo prišel dan ko bo očka dobil novo žensko, ženo, midve pa novo mamo. Tega se bojiva. Nočeva da bi kdorkoli nadomestil mami. Všeč nama je da živiva z očkom in ni treba imeti v hiši še ene ženske. Veva, vendar lahko upava. Upaš lahko v vse vedeti pa ne moreš. Torej upava da ta dan, ko bo oče naredil posebno večerjo in povedal ali da se selimo ali da je se bo ponovno poročil, ali pa da bomo posvojili še enega otroka ne bo nikoli prišel.

Ta del je malo krajši, vendar upam da vam je bil všeč!