“Saj bo Bella, no,” sem ji šepnila.
Dala sem ji zapit. Popila je vse. In zdaj bova šli še ven. Med odmorom lahko hodimo ven. Z Bello bova šli na skrivaj. Kot skriven potep po šoli.

“Živjo Aryen,” je rekla Anna, takoj ko me je zagledala zunaj.
“Kaj za vraga ti počneš tukaj?”
“Prišla sem te pogledat kaj delaš, pa ša nekaj vprašat.”
“Ja in kaj je to vprašanje?” sem jo vprašal kar malo jezno.
“Kje je Chris?”
“Zakaj moraš to vedeti?”
“Ker sem njegova prijateljica.”
“Ne pa nisi! To mi je povedal!”
“Ja, pa sem! no zdaj mi pa povej, kje je!”
“V bolnišnici.”
“Zakaj?”
“Bi prebrala novice ali pa včeraj poslušala poročila!”
Bila sem res jezna. Na srečo me ni spraševala zakaj imam paket v rokah.
Ampak ja. Taka je pač Anna. Zelo tečna. In nadležna. Ne maram je! Vedno nekaj hoče od mene!

Po šoli sem se odločila, da grem obiskat Chrisa. Peš sem šla proti bolnišnici. “Kaj pa počneš tukaj mlada dama?” me je vprašala medicinska sestra, ko me je videla s paketom v rokah.
“Prijatelja grem obiskat,” sem ji rekla in zavila z očmi.
“Kaj je v paketu?”
“Nekaj zasebnega, kar mi je dala njegova mami naj mu odnesem.”
“Prav. Lahko greš.”

“Hej!” sem rekla ko sem zagledala Chrisa, ki je sedel na bolniški postelji in gledal v telefon. Ko me je zagledal, se mu je čez obraz zarisal rahel nasmeh.
“Živjo,” je rekel.
Prišla sem bliže, pokazala na posteljo in rekla: “Lahko prisedem?”
“Seveda,” je odgovoril in se malo odmaknil.
Usedla sem se zraven njega in ga gledala.
“Si bolje?”
“Ja malo pa res. Čez tri dni grem lahko že domov.”
“Super.”
“Zakaj si prišla?”
“Ti nekaj povedat.”
“In kaj si mi prišla povedat če smem vprašati?”
“No, veš ko si me včeraj vprašal če bi bila tvoja punca?”
“Ja, spomnim se.”
“No, obljubila sem ti da ti danes povem. In zato sem prišla.”
“Si se odločila?”
“Ja. Sem. In upam, da kasneje tega ne bom obžalovala. Moj odgovor je…” nisem mogla nadaljevati. Pogledala sem v tla.

_______________________________________________________________
*roza*Oj, a je dobra zgodba? A bi rabla še ob sobotah objaulat?*roza*