Hi!
Vem, dolgo že nisem pisala, ampak nisem imela časa (saj veste, šola:rolling_eyes:). Kakorkoli, kar pojdimo nazaj na zgodbo.

EMILY
"Kriminalist?" presenečena dahnem. Zaslišim njegov prijazen smeh, ki sem ga tako dolgo pogrešala. Še vedno presenečena lovim sapo: "Ampak kako... Kako si preživel?" Vem, da se ob tem nasmehne. "To je kar dolga zgodba," začne. "Ampak imava dovolj časa, da ti povem. Torej, zače..." Prekinil je. Namrščim se. Obrnem se in rečem ostalim: "Hej, ugotovite, kdo je... klical???" Ampak tam ni bilo nobenega več. "Am, Tara?" zakličem. Nobenega odgovora. "Samantha? Quinn? Mindy? Chad?" Nobenega odgovora. Ali so se hecali in je bil tisti telefonski klic samo potegavščina ali pa se zdaj dogaja nekaj ekstremno čudnega. Stopim korak naprej. Napaka. Stanovanje se spremeni v temen prostor, osvetljen samo z medlimi modrimi lučmi. Ozrem se naokoli. Vse je zavito v prozoren, skoraj da ne plastičen papir. Kot da bi tu... Kot da bi tu nekdo pred kratkim umrl. Pod nekim papirjem opazim računalnik. Odtrgam pogled od njega in pogledam naokoli. Za mano je bila še ena soba, zavarovana s steklenimi vrati. Narahlo jih potisnem, potem pa poleg njih opazim tipkovnico. Koda. Začnem tipkati naključne številke, čeprav vem, da mi ne bo uspelo. Naenkrat sistem zapiska in vrata se odprejo. Vav. Uspelo mi je. Jej. (Tega zdaj ne mislim ravno veselo. Še vedno bi bila raje v svojem stanovanju kot tu.) Vstopim v sobo. Pred mano je nekakšna naprava. '?????' si mislim. Pritisnem na majhno stikalo. Naprava tiho zabrni in ovije me modra svetloba. 'Pozdravljena, Emily' zaslišim moški glas. V moji glavi. O, ne. Obrnem se proti vratom, ampak se zaprejo. Pritiskam na gumbe ob njih, vendar se ne odprejo. Panična se obrnem, potem pa se nečesa spomnim. Zakričim proti napravi: "Nisi resničen! To se dogaja samo v moji glavi. Pojdi stran! Pojdi stran!"
Zbudim se. Globoko vdihnem. Super, še ene grozljive sanje. Odprem oči. O, ne. O, ne, ne, ne, ne, ne. Če bi bile to sanje, ne bi ležala na tleh, kajne? In okoli mene ne bi ležali ostanki tiste naprave. Ozrem se. Dobro, vsaj v stanovanju sem. "Emily, si v redu?" zaslišim Samanthin glas. Usedem se. Okoli mene so zbrani moji sostanovalci. Vsi me zaskrbljeno gledajo. "Kaj se je zgodilo?" utrujeno vprašam. Mindy pogleda ostale, potem pa spregovori: "Z nekom si telefonirala, potem pa si kar izginila. Zdaj pa si se kriče pojavila tu in padla po tleh." "S kom si se sploh pogovarjala?" me vpraša Tara. Odgovorim ji: "S kriminalistom Rodriguezom." Presenečeno me pogledajo. Quinn že odpre usta, ko jo prekine zvonjenje mojega telefona. Oglasim se, upajoč, da je kriminalist. Moje upanje kmalu prekine moški glas: "Pozdravljena spet, Emily. Sem ti že povedal, da mi ne moreš uiti?" S tresočim glasom ga vprašam: "Kdo si? Zakaj me preganjaš?" Zasmeje se. Potem reče: "Moje ime je Salem. In tu sem, da te končno ubijem."

To je to. Upam, da ste uživali ob branju. Če imate kakršnokoli vprašanje, mi napišite na kotiček. Do naslednjega dela pa se imejte lepo in ne pozabite pogledati pod posteljo te noči! :scream: