Že hodim mimo šole in se trudim ne pogledati nazaj. Pogledam pa na uro in se začudim, saj je čas tekel tako počasi odkar sem pojedla. Vseeno pohitim, saj bi se čim prej rada odstranila z območja naše šole.

Končno začnem odklepati vrata našega stanovanja in spet se počutim svobodno. Razen tega, da se bom morala urediti za mamin koncert bo od zdaj naprej vse bolj na "komot", saj je petek.

Glede na to, da me je brat spomnil na koncert, mi je čudno, da ga še vedno ni. Pogledam na uro - 14:20. Koncert naj bi se začel ob štirih in prav Peter me je opomnil, da se mudi. Pomislim, da ga je morda spet srečala tista gruča nesramnih gaserjev. Poleg mene tudi on ni kaj zaželjen v razredu, ima le enega dobrega prijatelja, ki mu še nekako stoji ob strani.

14:35. Začnem se urejati. Čeprav me je sedaj že začelo malo skrbeti za Petra. Upam, da mu niso kaj storili...

14:50. Urejena in pripravljena še naprej čakam na Petra, čeprav nočem zamuditi na avtobus. Sama tudi ne morem na koncert...

15:00. Zdaj imam pa dovolj. Obujem se, in se odpravim do šole po Petra. A kot bi usoda poskrbela, mimo mene stopiclja gruča gaserjev. "Oh, a iščeš svojega bratca? Zdi se mi, da se je zataknil na stranišču!" Vsi se naglas zasmejejo in eden od njih mi pomežikne. Zavijem z očmi in malo pospešim korake. Končno pridem do šole, odprem vrata in se ozrem naokoli. Šola je bila skoraj prazna, le čistilke je še niso mogle pustiti same. Zdaj pa že zatečem do stranišča, kjer zaslišim rahel jok. Postane mi salbo saj se zavedam, da je to verjetno moj starejši brat. Na hitro pokukam skozi vrata moškega stranišča in res, zagledam Petra, kako si čisti obraz in tiho joka.

"So ti spet glavo porinili v stranišče?" ga malo bolj zaskrbljeno vprašam. On samo pokima, me malo grdo pogleda in si začne brisati obraz. Nakažem mu na uro in zdaj sem v njegovih očeh zagledala strah. Ni gledal vame, ampak nekam za mano... Nenadoma začutim, da me je nekdo porinil skozi vrata in pristanem na tleh. "Dva piflarja se bosta pa ja znašla tu!" Ozrem se nazaj, a le za trenutek zagledam obraz glavnega gaserja, Amila. Močno zaloputne z vrati in jih zaklene, za njimi slišim le še smeh.

Bojim se, da se ne bova znašla tu, pomislim.