:warning:*b*Tole zgodbo je napisal AI- moderatorka*b*:warning:
:notebook_with_decorative_cover: Dnevnik – 19. julij
Spim v zapuščenem vikendu na robu mesta. Našla sem ga slučajno, ko sem hodila po starih poteh, kjer sem bila nekoč z babico. Ključ je bil še vedno tam – skrit pod kamenčkom ob vhodu. Vse je prašno, tiho, ampak je moj mir.
Nisem jedla že od včeraj zjutraj. V bistvu niti nisem lačna. Preveč razmišljam.
In potem se je danes zgodilo nekaj, kar me je skoraj spravilo na kolena.
Hotela sem poiskat kak star dežnik v shrambi in sem med iskanjem zagledala škatlo z družinskimi slikami.
Spodaj pod vsemi fotografijami je bil še en zapečaten ovoj.
Odprla sem ga.
V njem je bil star dnevnik moje mame.
Srce mi je poskočilo. Vem, da to ni prav, ampak... če mi ne pove resnice, si jo bom pa sama vzela.
Začela sem brati.
:book:
"1. marec:
Naredila sem napako. Bila sem v zvezi z dvema moškoma hkrati. Oba sta verjela, da sta edina. Potem sem zanosila in nisem vedela, kdo je oče. Pravi pekel. A odločila sem se, da bo otrok moj. Samo moj. Nihče drug ne rabi vedeti."
Šok. Torej mama ni bila prepričana, kdo je moj oče.
Listam dalje.
"14. maj:
En od njiju je hotel DNK test. Ko je izpadel pozitiven, sem vedela, da sem naredila napako. Ampak ne morem mu zaupati hčere. Vem, kakšen je bil. Teme, ki jih nosi s sabo… strah me je. Preveč temačen človek. Raje bom molčala, pa čeprav bom živela z lažjo."
Kaj?! "Preveč temačen"? "Strah me je"? O kom je govorila? O njegovem očetu??
In potem zadnji zapis:
"9. avgust:
Ne morem več. Vedno, ko ga pogledam (svojega očeta), me strese. Toliko skrivnosti, toliko stvari, ki jih skriva. Bojim se, da bo hčerko potegnil v svoj svet. Želim jo zaščititi. A mislim, da je prepozno. Njegov sin že govori z njo. Sledil mi je. On ve. On vse ve."
---
V tem trenutku sem vedela eno stvar:
On mi ni povedal vsega.
Rekel je, da je hotel vedeti resnico. Da je bil zmeden. Ampak če je vedel že dolgo časa… zakaj ni povedal, da njegov oče NI v redu? Da se ga je moja mami bala?
In še huje – zakaj bi njegov oče sledil meni?
Zdaj ne gre več samo za ljubezen ali prepir. Zdaj gre za varnost. Za resnico, ki je več kot samo "mama je lagala".
Zdaj vem – nekdo skriva nekaj večjega.
Nekdo, ki me je ves čas gledal kot lutko v svoji igri.
In jaz? Jaz ne bom več tiho.
:notebook_with_decorative_cover: Dnevnik – 19. julij
Spim v zapuščenem vikendu na robu mesta. Našla sem ga slučajno, ko sem hodila po starih poteh, kjer sem bila nekoč z babico. Ključ je bil še vedno tam – skrit pod kamenčkom ob vhodu. Vse je prašno, tiho, ampak je moj mir.
Nisem jedla že od včeraj zjutraj. V bistvu niti nisem lačna. Preveč razmišljam.
In potem se je danes zgodilo nekaj, kar me je skoraj spravilo na kolena.
Hotela sem poiskat kak star dežnik v shrambi in sem med iskanjem zagledala škatlo z družinskimi slikami.
Spodaj pod vsemi fotografijami je bil še en zapečaten ovoj.
Odprla sem ga.
V njem je bil star dnevnik moje mame.
Srce mi je poskočilo. Vem, da to ni prav, ampak... če mi ne pove resnice, si jo bom pa sama vzela.
Začela sem brati.
:book:
"1. marec:
Naredila sem napako. Bila sem v zvezi z dvema moškoma hkrati. Oba sta verjela, da sta edina. Potem sem zanosila in nisem vedela, kdo je oče. Pravi pekel. A odločila sem se, da bo otrok moj. Samo moj. Nihče drug ne rabi vedeti."
Šok. Torej mama ni bila prepričana, kdo je moj oče.
Listam dalje.
"14. maj:
En od njiju je hotel DNK test. Ko je izpadel pozitiven, sem vedela, da sem naredila napako. Ampak ne morem mu zaupati hčere. Vem, kakšen je bil. Teme, ki jih nosi s sabo… strah me je. Preveč temačen človek. Raje bom molčala, pa čeprav bom živela z lažjo."
Kaj?! "Preveč temačen"? "Strah me je"? O kom je govorila? O njegovem očetu??
In potem zadnji zapis:
"9. avgust:
Ne morem več. Vedno, ko ga pogledam (svojega očeta), me strese. Toliko skrivnosti, toliko stvari, ki jih skriva. Bojim se, da bo hčerko potegnil v svoj svet. Želim jo zaščititi. A mislim, da je prepozno. Njegov sin že govori z njo. Sledil mi je. On ve. On vse ve."
---
V tem trenutku sem vedela eno stvar:
On mi ni povedal vsega.
Rekel je, da je hotel vedeti resnico. Da je bil zmeden. Ampak če je vedel že dolgo časa… zakaj ni povedal, da njegov oče NI v redu? Da se ga je moja mami bala?
In še huje – zakaj bi njegov oče sledil meni?
Zdaj ne gre več samo za ljubezen ali prepir. Zdaj gre za varnost. Za resnico, ki je več kot samo "mama je lagala".
Zdaj vem – nekdo skriva nekaj večjega.
Nekdo, ki me je ves čas gledal kot lutko v svoji igri.
In jaz? Jaz ne bom več tiho.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hej,
tole je perfektni. Prebrala sem vse zapise in tole je super.
tole je perfektni. Prebrala sem vse zapise in tole je super.
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
oj, res pretresljiv preobrat. spremljam.
1
Moj odgovor:
💖⭐
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Motnje hranjena
Moj eating disorder se mi ful slabsa in nevem kaj naredit. Odzmeri sm mela neke tezave s hrano ma ne take, potem konec februarja sm za tko 1 teden imela zelo slabo (300 kalorij na dan, 10 000 korakov vsak dan+ treningi...) pac blo je ful extremno dokler nism uni vikend bingala in pojedla ful ker pac nism upala vec. No ja in potem ko sm tolko pojedla sm mislna pac da nimam vec ed zaradi tega ker sm pac itak ful pojedla in izgubila kontrolo, zdaj sm pa opazla da me od konca februarja sploh ni pustil moj ed in mi ni zapustil mojih mozganov in se mi zdi kot da je nekaj narobe z mano in da nikoli ne bo sel zares proc.
Opazla sem da sploh nemorem jest brez krivde, se omejujem, imam pomisleke da bi bruhala potem ko pojem (samo enkrat sem zares ker ponavadi mi ne uspe kot npr. zdaj ko sm poskusla ker sm izgubila kontrolo in pojedla ful piskotov).
Vsak dan se morem neki premikat in naredit dovolj korakov in zapolnt vse 3 krogce na moji uri (so pac ce si dosegel cilje telovadbe danes).
Pac prvo sm nekako obvladovala to in sm si mislna da itak lahko neham in sm tudi to mislna pac da bi zgubila nekaj kg in prsla pod 50kg (nic extremnega samo tko 48,47kg).
No ja in zdej je v mojih mozganih in nemorem nehat in se mi zdi kot da nebom nikoli za res recovala.
Pac moja mama in najboljsa prijateljica sta ze malo opazli takrat februarja ampak potem ne vec in so obedve mi govorile samo ku sumijo neki in da ce dovolj jem... Ampak nobena me ni uprasala a sm okej in take stvari.
Nocem nobenemu povedat zato tudi pisem sm ampak ja oprosti ker pisem tako dolg spis.
Opazla sem da sploh nemorem jest brez krivde, se omejujem, imam pomisleke da bi bruhala potem ko pojem (samo enkrat sem zares ker ponavadi mi ne uspe kot npr. zdaj ko sm poskusla ker sm izgubila kontrolo in pojedla ful piskotov).
Vsak dan se morem neki premikat in naredit dovolj korakov in zapolnt vse 3 krogce na moji uri (so pac ce si dosegel cilje telovadbe danes).
Pac prvo sm nekako obvladovala to in sm si mislna da itak lahko neham in sm tudi to mislna pac da bi zgubila nekaj kg in prsla pod 50kg (nic extremnega samo tko 48,47kg).
No ja in zdej je v mojih mozganih in nemorem nehat in se mi zdi kot da nebom nikoli za res recovala.
Pac moja mama in najboljsa prijateljica sta ze malo opazli takrat februarja ampak potem ne vec in so obedve mi govorile samo ku sumijo neki in da ce dovolj jem... Ampak nobena me ni uprasala a sm okej in take stvari.
Nocem nobenemu povedat zato tudi pisem sm ampak ja oprosti ker pisem tako dolg spis.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
Jaz sem mela do lani potovalnega plišeka ...



Pisalnica