Naslednji teden je bil čuden.
Zoey je imela občutek, kot da hiša nekaj skriva.
Vsakič, ko je hodila po stopnicah, je slišala škripanje, ki se je ponavljalo — en, dva, tri, pavza. Kot da nekdo hodi za njo.
Najprej je mislila, da si domišlja, potem pa se je začelo dogajati še nekaj bolj nenavadnega.

V sredo popoldne je risala v svoji sobi, ko je veter nenadoma odprl okno.
Papirji so poleteli po zraku in eden se je zagozdil za omaro.
Zoey je zavzdihnila, odmaknila omaro — in tam, v razpoki med steno in tlemi, zagledala star ključ.
Bil je zlat, z zapletenimi vzorci, kot iz pravljice.

“Čudno,” je zamrmrala.
Stekla je dol k mami: “Mami, si kdaj videla ta ključ?”
Mama je pogledala, odkima. “Ne, draga, mogoče ga je pustil prejšnji lastnik. Te hiše so stare, imajo svoje skrivnosti.”
Zoey je zamišljeno pogledala ključ.
“Svoje skrivnosti,” je ponovila tiho.

Tisti večer ga je spravila v predal, ampak ni mogla zaspati.
Zdelo se ji je, kot da jo ključ kliče. Kot da hoče, da ga uporabi.
Ampak kam?

Naslednji dan v šoli je o tem povedala Isabelli.
“Resno? Zlati ključ?” je Isabella zašepetala.
“Ja. In mislim, da nekaj odpira. Samo ne vem kaj.”
Ana se je nasmehnila. “Če bi jaz našla tak ključ, bi šla takoj raziskovat!”
Zoey se je zasmejala. “Ja, to bi bila ravno ti.”

Po pouku so vse tri odšle k Zoey domov, da raziščejo hišo.
Počutile so se kot prave detektivke — s prenosno svetilko, mapo in veliko domišljije.
Prebrskale so klet, podstrešje, kuhinjo, celo kopalnico.
In potem, tik pod Zoeyino sobo, so našle nekaj nenavadnega: majhna, zarjavela vrata v steni, skoraj nevidna za starim tepihom.

“Tamle!” je vzkliknila Ana.
Zoey je pokleknila, vtaknila ključ — in klik! Vrata so se odprla.

Za njimi je bil predal, v katerem je ležala škatlica, zavita v star papir.
Zoey jo je previdno odprla. V njej pa…
stara karta New Yorka. Ampak ne navadna — na njej so bili označeni čudni znaki, in na robu je pisalo:

“Le tisti, ki verjamejo v čarobnost, bodo našli resnico.”

Tri dekleta so obstala v tišini.
Ana je prva spregovorila: “To je… noro.”
Zoey pa je čutila, kako ji srce razbija.
Tisti ključ ni bil navaden. In to ni bila navadna hiša.