Družina Trnovec se je preselila v New York.
Zoey, trinajstletno dekle z živahnimi očmi in domišljijo večjo od nebotičnika, se je preselitve noro veselila.
Končno bo živela v pravem mestu! V mestu, kjer so snemali filme, kjer se ljudje vozijo z rumenimi taksiji in kjer so luči tako svetle, da ponoči skoraj ne potrebuješ lune.

Toda, ko so prispeli, se je njeno navdušenje malce razblinilo.
Pred njimi je stala majhna, napol podrta koliba. “Tole ne more biti res,” je zamrmrala.
“Mami, a je ta koliba res naš novi dom?”
Mama se je skrivnostno nasmehnila. “Ne, Miška, to je naša vila…”
Zoey je zavzdihnila. “In prosim, nehaj me klicat Miška. Saj nisem več dojenček!”
Ravno takrat je pritekla njena sestra Olga: “Zoey, Jure! Poglejta, tamle!”

Zoey se je obrnila – in obstala z odprtimi usti. Pred njo je stala čudovita bela vila, s steklenimi vrati, cvetjem na oknih in velikim vrtom.
“Uau… to je kot iz pravljice,” je zašepetala.