"Ti si na vrsti, Gradish.“
Možje so se do poznih ur igrali igre na srečo. Nekatere so bile prav nevarne, druge smešne in zabavne.
Danes so se posedli za hlev in se igrali igro, imenovano Kazni Boga. Izmislili so si jo sami in se strinjali, da je ena najboljših. Pravila niso bila težka; določili so Boga, to pa tako, da so se pomerili v bojevanju s palicami. Tisti, ki je zadnji ostal na nogah, je bil Bog. Ostali so metali šestploski kamen, na njem so bili znaki: drevo, meč, lok, srce, konj in Bog. Če se ti je zgoraj prikazalo drevo, je Bog vrgel zastavo v krošnjo drevesa, mož pa je moral do nje splezati. Za znak meča, si se spopadel z Bogom. Lok je pomenil streljanje na netopirje, konj pa krotenje najbolj agresivnega žrebca. Komur se je prikazalo srce, je moral dekletu iz bližnje vasi odnesti rože, brez da bi ga kdo videl. A zadnji znak – Bog – je pomenil le eno. Mož, ki je igral Boga, je tistega, ki se mu je na kamnu prikazal njegov znak, povprašal karkoli, a le eno stvar, drugi pa mu je moral odgovoriti po resnici.
Če ti ni uspelo splezati do zastave, ali nisi premagal Boga, ali so ti ušli vsi netopirji, te je žrebec brcnil ali te je na poti do dekleta kdo videl... ti je Bog določil kakršno koli kazen. Kdor pa je opravil preizkušnje, je postal Bog.
Eill je v pest prijel kamen. Bila je mrzla in brezoblačna noč, vetra pa ni bilo. Vrtel je kocko v dlani in jo zakotalil po trdnih tleh. Prikazalo se mu je srce. Ostali fantje so se zakrohotali. Vedeli so, v katero dekle je Eill malce zagledan.
"No, Gradish, utrgaj rožice in jih odnesi svoji Irry,“ se je namuznil Kazemellyn Prez in s prstom pokazal proti hiši, čisto na koncu vasi.
Kazemellyn je bil Bog, saj je bil od petih mož najmočnejši in najspretnejši.
Eill je zavzdihnil in vstal. Pobral je rože, ki so rasle na tleh in namenil Prezu grd pogled. Ta pa se je le namuznil.
Opazovalci so bili na tedenskem pohodu, poveljnik Ohraitt je namreč izvedel za pogrešanja v bližini Samotnega vrha, petdesed milj vzhodno od Quele. Tukaj so bili že tri dni, ostali pa bodo, dokler se poveljnik ne bo odločil. Na pohod so odšli Eill Gradish; dvajsetletni fant, Kazemellyn Prez; že odrasel mož, nekje pri tridesetih, Zak Yooted; mlad fantič, komaj petnajstleten, Alishein Aishein; nenavaden orjak, nihče ni vedel koliko sploh je star, Boby Kastellni; petindvajsetleten mož, tihe narave, Steerío Witzarski; tudi že odrasel, Kazemellynov bratranec. Nato pa še poveljnik Otton Ohraitt. Bil je poročen, a ko se je pridružil opazovalcem, ga je žena pustila.
Nekateri so namreč pravili, da se teh mož drži prekletstvo.

Solza mu je spolzela po licu. Počasi se je premikala, bolela pa je močneje od odarca meča. Na koncu obraza se je ustavila, nato pa počasi kapnila na Royevo dlan.
Stežka je odprl oči. Ogledoval si je prozorno kapljico na roki in v njej zagledal svoj odsev. Pomežiknil je in pomežiknil je tudi odsev.
V daljavi je zagrmelo. Iz neba so začele padati drobne kaplje dežja in solza je izginila. Tako je izginil tudi smisel fantovega življenja.
Spet je zaprl oči.
Ko jih je ponovno odprl, so bila tla polna luž in tlakovcev se je držalo blato. Vstal je in si s kolen pometal blato. Gledal je v tla, a oči mu je prekrival steklen pogled. Tako je le stal tam.
Roko je položil na ročaj Zmaja in ga počasi izvlekel. Jeklo je zahreščalo, ko je spolzelo po robu nožnice, ki je visela fantu za pasom. V roki je držal svoj meč, a počutil se je neoboroženega.
Razprl je dlan, meč pa je tresnil na tla. Roy ga je za trenutek opazoval, nato pa se odpravil proti Pogumnežu. Ta je nemirno stal na dežju in mahal z gobcem proti nebu. Ko je zagledal Roya, ga je z nosom nežno oplazil po licu. Zahrzal je in se zaletaval v fanta.
"Hvala, fant,“ se je zahvalil Roy, a v njegovem glasu ni bilo niti trohice hvaležnosti.
Konj se je odmaknil. Kar brez ukaza je odkorakal do Zmaja, ki je lečal na tleh. Meč je izgledal zelo žalostno in po njem so padale kapljice jesenskega dežja. Odbijale so se od rezila, pristale na tleh in ustvarjale lužo.
Žival je z zobmi nežno prijela meč in ga odnesla h gospodarju. Roy je le nastavil roko, vzel ponujen meč in pobožal zvestega konja. Potipal je ostro rezilo Zmaja in ga pospravil v nožnico. Splezal je na Pogumneža ter ga nežno brcnil v bok.
Skupaj sta odjezdila iz mrtve vasi in niti Roy ni vedel, kam.


~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Končno nov del ;)
Lepo se imejte!
Daenerys