"Kaj res? Ti si Woodova?" jo je z zanimanjem in spoštovanjem vprašala gospa. Medtem sta se lep fant in dekle spogledala, kmalu za tem pa je dekle dejalo:"Grem, plačala bom gospe Persson, če vam je prav." Gospa je pokimala, nato pa se obrnila k Izabelli:"Ali že imaš kakršno koli oblačilo za akademijo?" Iza je odkimala. "Potem pa imava veliko dela. Kar na ta stol stopi, da te izmerim. Najprej ti bom naredila plašč." Gospa je iz žepa potegnila meter in dekle izmerila na vse možne načine. Čez okoli 10 minut je oznanila:"Tako, sedaj imam pa veliko dela z izdelavo. Čez nekaj časa pridi po oblačila." "Prav," je pristala Izabella. Šla je iz trgovine in počakala pred njo. Čez nekaj trenutkov je opazila Tonks ki je imela v rokah dve veliki in vsaj na videz polni vreči predmetov. "O, si že končala?" je nekoliko presenečeno dejala Tiffany Tonks. Sogovorka ji je prikimala. "Lepo. Si me dolgo čakala? Oprosti, nisem vedela, da boš tako hitro konec," je nekoliko zasoplo rekla punca. Izabella je trenutek, ko je Tonks izdihnila izkoristila in spregovorila:"Saj še nimam oblačil, neka gospa me je le izmerila. Rekla je da naj se oglasim čez nekaj časa." "Aha, sedaj je vse bolj razumljivo. Kakor koli. Jaz sem ti v tem času kupila vse kar potrebuješ. No, vsaj mislim da je to vse," je rekla Tonks. "Hvala ti, Tonks. Koliko pa je vse to stalo? Imam samo 30 evr.." še preden je Woodova povedala do konca ji je njena sogovorka odgovorila:"Brez skrbi. Ob smrti tvoje mame si podedovala nekaj denarja." "Kako? Kaj pa moj oče? Ni on dobil vsega?" je malo razburjeno dejala Izabella. V odgovor je dobila:"Nak, nekaj premoženja pripada tebi. Če se ne motim ti je zapustila magimento in veliko denarja." Izabelli so oči skoraj padle iz jamic:"Si... Si prepričana?" "Seveda sem," ji je zatrdila Tonks:"To informacijo sem dobila od zaupanja vrednega vira. No, raje kar greva." Iza je imela še ogromno vprašanj, a se preprosto ni mogla odločiti kaj naj vpraša najprej. Hodili sta po ulici navzdol. Pogled na okolico je bil prečudovit; konec ulice so se razprostirale gore, na levi in desni strani pa so bile mnoge trgovine. Te so imele izobešene števile plakate, na katerih je pisalo *i*prepresto najboljša izbira*i* ali *i*kot doma, le da se tukaj vse ima*i*. Po ulici so hodili številni ljudje in lahko je bilo sklepati, da se jim mudi. Vsi so namreč hodili hitro in niso zapravljali časa z pozdravi. Čez nekaj časa je Tonks dejala:"No, pa sva." "Kje sva?" se je pozanimala Izabella. "Ja pri banki, kje pa. Pridi, greva po denar," je rekla Tonks in pokazala na majhna vrata, ki so oddajala star videz. Bila so ujemajoča se z črnim zidom, saj so bila tudi sama enako barve. Izabella je opazila da niso imele kjuke, zato je vprašala:"Kako pa jih bova odprli?" Tiffany Tonks se ji je nasmehnila, nato pa ji odgovorila:"Vidiš to luknjo v vratih? No, to je namesto kljuke," roko ji je položila na ramo:"Za varnost," je dodala, ko se je Izabella namrščila. Tonks je odprla vrata in vstopili sta v prostor za vratmi...
———————————————————
To je za danes vse. Veliko bi mi pomenili lajki in komentarji.

Lepo se imejte,
#S2:upside_down: