Živijo! To sem jaz, zajček Tobi. Jutri bo velika noč in že cel teden se pripravljamo nanjo. Ostala nam je samo še ena stvar: pobarvati veliki pirh. To je naša tradicija. Vsako leto pobarvamo največji pirh doma.
Letos pa nas je g. Petrovič, župan mesta, prosil da ga odnesemo na mestni trg in pustimo da vsak zajček v gozdu pobarva en del pirha s svojo barvo. Seveda smo takoj pristali na idejo. Našel sem tudi odtenek moje najljubše barve pri potoku. Ampak ko sem prišel na nabito poln trg, sem videl da je nekdo pobarval celo jajce v zlato barvo. Nisem vedel ali naj sem ogorčen, žalosten ali naj samo občudujem tako lepo okrašeno jajce. Potem pa sem na vrhu pirha videl mojo babico. Ki se je trudila povedati nekaj. Hitro sem zgrabil megafon in ga zalučal babici. Ta me je hvaležno pogledala in začela z govorom: "To jajce je naša družinska dediščina in preprosto ne morem dovoliti da bi ga popackali z vsemi barvami na svetu. Torej gospod župan, pristali smo na to da bodo pirh lahko občudovali vsi meščani, ampak na to idejo z barvami pa zagotovo ne bomo. " Župan je zavzdihnil in ugodil moji babici.
Tako smo na veliko noč vsi v mestu odšli na trg in občudovali veliki pirh, zdaj posut še z bleščicami.
----------------------------------------------------
Upam da ni predolgo. Poskusila sem upoštevati vse iztočnice.
Lp, El