Živjo. Ime mi je Alja in to je moja zgodba, oziroma zgodba o mojem bratu. Prosim preberite do konca, ker sem vložila veliko truda v to, da sem se odločila to napisati.

Stara sem 16 let in hodim na gimnazijo. Imela sem brata, ki mu je bilo ime Gregor. In rada bi vam povedala njegovo zgodbo in kako morate razumeti takšne ljudi.

Ko sem bila stara 13 let, se je Gregor ubil. Imel je 17 let in ubil se je tako, da se je ustrelil s puško, ki jo je imel moj dedek skrito oziroma shranjeno v kleti. Bila je kot star spomin (nikoli mi ni povedal, kje jo je dobil in zakaj je bila polna z naboji) in mislili smo, da je bila le nesreča, ko je raziskoval dedkovo klet. Nikogar ni bilo z njim, vsi pa smo slišali strel in nato našli mrtvega Gregorja.
Gregor nikoli ni imel veliko prijateljev, vedno se je zdel prestrašen in zelo nezaupljiv. Nikoli se ni navezal na nikogar, razen na lastno družino. Vsaka skrivnost, ki mu jo je nekdo poved, se mu je zdela neresnična in ni verjel ničemur. Zdelo se je, kot da se je bal ljudi, oziroma jim ni želel zaupati. Jaz sem bila edina, kateri je zaupal, pa še to se mi je zdelo, da ne toliko, kot bi moral lastni sestri.
Včasih mi je govoril, kako se ljudje vedno obnašajo zelo čudno in nenaravno. Kako so zelo neprevidljivi in po njegovem nevarni. Saj sem se strinjala, ampak nikoli ga nisem jemala preveč resno, ker mi je bilo vse smešno. In ko me je videl se smejati, se je smejal tudi on.

Ampak kakšno leto pred samomorom se je začel obnašati zelo nenavadno. V očeh se mu je kazal strah in vsako stvar je naredil zelo previdno. Tudi ocene so mu začele padati in slišala sem, da se je uprl učiteljem. Ni želel poslušati nikogar, še mene ne. Izogibal se je vsakega človeka in nadzoroval celo lastne gibe. Če se sprašujete, kako sem to opazila, vam povem, da sem bila zelo pozorna, saj se mi ni zdelo naravno. Veliko mojih vrstnikov me je spraševalo, kako lahko prenesem tako čudnega in nemogočega brata.

Ko se je ubil, so vsi pomislili, da je bila nesreča ali pa je vplivalo tudi to, da ni imel prijateljev, je imel slabe ocene, ni zaupal nikomur... ampak meni se ni zdelo tako. Gregor je potreboval velik razlog, da se je ubil, se vam ne zdi?

A sem se motila.

Med poletnimi počitnicami (2023) sem našla Gregorjevo pismo, ki je bilo skrito na knjižni polici. Bilo je napisano zame in zjokala sem se, ko sem ga našla. Pismo mi je dalo veliko odgovorov na vprašanja, a hkrati naredilo še več vprašanj.
V pismu je pisalo, da ni imel velikega razloga za to, da se ubije. Da je bila to le njegova odločitev in ko se je odločil, si ni spremenil mišljenja. Ampak ob tem vseeno pomislim, zakaj, Gregor, zakaj bi to naredil? Zakaj bi to naredil meni? Bila sem tako žalostna.

Takoj po tem, ko sem našla pismo, sem hotela vedeti več. Zelo natančno sem pregledala vse bratove stvari v predalih. Imel je nekaj dnevnikov, a so bili polni le risb in ničesar posebnega nisem našla.
Pred kakšnim mesecem sem pa našla word dokument na njegovem računalniku, ki se nikomur prej ni zdel sumljiv, saj je bil le spis za šolo, v katerem je opisoval neko vrsto drevesa. A na koncu spisa je pisalo še nekaj drugega. Njegovo osebno mišljenje. To kar sem iskala. Razlog, da me je zapustil.

Gregor nikoli ni zaupal svetu. Zdel se mu je nenaraven. Nekdo ga upravlja, je mislil. Kar ljudje počenejo, kar počne narava, kar počne on, to ni nekaj samoumevnega. Nekdo to nadzoruje, ali nekaj. Nekdo se odloča, kaj se bo zgodilo in kdo bo živel lepo in kdo ne. Zato je vse mogoče. Vse se lahko zgodi, saj tega ne nadzorujemo mi, ampak nekdo. Ali nekaj. Čisto možno je, da smo včeraj naredili nekaj neverjetnega, ampak tega ne vemo, saj nam je nekdo rekel, da se tega danes ne bomo več spomnili. Možno, da je bila včeraj vojna, a neka hipnoza nas je prepričala, da se včeraj spomnemo kot le normalen dan v septembru. Zakaj to ne bi bilo možno? Zakaj bi verjeli temu, kar vidimo, temu kar vemo, temu kar rečejo drugi?

Zdaj na svet gledam drugače. In nikoli ne bom mislila kot prej, ker ne želim pozabiti Gregorja.

Želim, da veste, da neke stvari nimajo vedno razloga. Lahko nekaj naredimo kar tako ali se nekaj zgodi kar tako. Brez razloga. Boljše biti brez razloga, kot ga najti in nato obžalovati. Ne obžalujem, da sem izvedela njegovo zgodbo, a želim si, da zdaj ne bi bila prestrašena vsak dan. Da bi še vedno gledala na ljudi, kot sem prej.