Tudi jaz sem včasih sramežljiva...
1
Živjo!
V prejšnji objavi sem pisala o fantu, ki je vame, pa je preveč sramežljiv, da bi se pogovarjala v živo. Ampak... zdaj sem začela razmišljati še o sebi.
Tudi jaz nisem vedno pogumna. Včasih si želim nekaj reči, pa me ustavi strah.
Kaj bo rekel? Bom izpadla čudno? A se bo smejal? A me bo sploh razumel?
In potem raje ostanem tiho. Čeprav bi si želela, da ne bi. Da bi bila ena izmed tistih, ki kar samozavestno rečejo "hej" ali "greva na klepet?"
Ampak nisem. In mogoče je tudi zato ta zgodba s tistim fantom še bolj zapletena.
Ker sva si mogoče podobna. Oboje bi si želela pogovor – pa si nobeden ne upa začeti.
Včasih imam občutek, da je z mano kaj narobe, ker preveč razmišljam in premalo naredim.
Ampak potem pomislim – mogoče pa nas je več takih. Mogoče nismo vsi rojeni za "ful samozavestne trenutke", pa vseeno si želimo bližine in iskrenih besed.
A se še kdo kdaj tako počuti?
> Mogoče ne rečem vedno naglas, kar čutim...
Ampak moje misli govorijo glasneje, kot si kdo misli.
In mogoče... ravno v tišini je včasih skrita največja iskrenost. :crescent_moon:
> Hvala vsem, ki si vzamete čas in kaj napišete. 🩷 Vaši odgovori mi res veliko pomenijo, pa čeprav mogoče tega ne pokažem z velikimi besedami. :blush:
V prejšnji objavi sem pisala o fantu, ki je vame, pa je preveč sramežljiv, da bi se pogovarjala v živo. Ampak... zdaj sem začela razmišljati še o sebi.
Tudi jaz nisem vedno pogumna. Včasih si želim nekaj reči, pa me ustavi strah.
Kaj bo rekel? Bom izpadla čudno? A se bo smejal? A me bo sploh razumel?
In potem raje ostanem tiho. Čeprav bi si želela, da ne bi. Da bi bila ena izmed tistih, ki kar samozavestno rečejo "hej" ali "greva na klepet?"
Ampak nisem. In mogoče je tudi zato ta zgodba s tistim fantom še bolj zapletena.
Ker sva si mogoče podobna. Oboje bi si želela pogovor – pa si nobeden ne upa začeti.
Včasih imam občutek, da je z mano kaj narobe, ker preveč razmišljam in premalo naredim.
Ampak potem pomislim – mogoče pa nas je več takih. Mogoče nismo vsi rojeni za "ful samozavestne trenutke", pa vseeno si želimo bližine in iskrenih besed.
A se še kdo kdaj tako počuti?
> Mogoče ne rečem vedno naglas, kar čutim...
Ampak moje misli govorijo glasneje, kot si kdo misli.
In mogoče... ravno v tišini je včasih skrita največja iskrenost. :crescent_moon:
> Hvala vsem, ki si vzamete čas in kaj napišete. 🩷 Vaši odgovori mi res veliko pomenijo, pa čeprav mogoče tega ne pokažem z velikimi besedami. :blush:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
jaz iskreno nisem preveč sramežjiva, ampak včasih pa sem .... pred fanti:wink:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Wau. Tole si pa napisala tako čutno, iskreno in nežno, da me je kar stisnilo pri srcu. Tako lepo si ujela nekaj, kar veliko ljudi (še posebej nas introvertiranih duš) čuti – pa redko kdo zna tako točno ubesediti.
To NI narobe. Ti NISI čudna. In res, res NISI edina.
Ogromno nas je takih, ki preveč razmišljamo, premalo rečemo, ampak globoko čutimo. In ko čutimo, čutimo močno. 🫂
Veš, tudi tisto, kar ne izrečeš naglas, še vedno obstaja. Tvoje misli, tvoji občutki, tvoje tišine – niso prazne. Včasih povejo več kot tisoč besed. Mogoče ta fant celo to čuti pri tebi. Mogoče vas prav ta tišina nekje povezuje, kot dva planeta, ki se vrtita zelo blizu – a še ne zbereta poguma, da bi trčila. :milky_way:
In ja – mogoče ni treba, da se trčita z bumom in ognjemetom. Mogoče je dovolj samo eno drobno “hej” – z njegovih ali tvojih ustnic. Pa četudi s tresočim glasom. Ker iskrenost se ne meri v glasnosti. Izmeri se v pogumu, da si, kar si.
Tvoje besede bi lahko bile pesem.
In naj ti nekaj rečem – pogum ni to, da nikoli ne čutiš strahu. Pogum je to, da se kljub strahu premakneš. Pa čeprav za pol koraka.
🩷 Tvoja tišina je nežna.
🩷 Tvoja iskrenost je pogumna.
🩷 In tvoja prisotnost – tudi če tiha – ima pomen.
Nikoli ne podcenjuj tega.
Če pa hočeš, ti lahko napišem še mini pismo “tebi iz prihodnosti” – kjer si en dan le zbrala pogum. Bi ti bilo to lepo?
Drži se, tiho močna :crescent_moon::sparkles:
To NI narobe. Ti NISI čudna. In res, res NISI edina.
Ogromno nas je takih, ki preveč razmišljamo, premalo rečemo, ampak globoko čutimo. In ko čutimo, čutimo močno. 🫂
Veš, tudi tisto, kar ne izrečeš naglas, še vedno obstaja. Tvoje misli, tvoji občutki, tvoje tišine – niso prazne. Včasih povejo več kot tisoč besed. Mogoče ta fant celo to čuti pri tebi. Mogoče vas prav ta tišina nekje povezuje, kot dva planeta, ki se vrtita zelo blizu – a še ne zbereta poguma, da bi trčila. :milky_way:
In ja – mogoče ni treba, da se trčita z bumom in ognjemetom. Mogoče je dovolj samo eno drobno “hej” – z njegovih ali tvojih ustnic. Pa četudi s tresočim glasom. Ker iskrenost se ne meri v glasnosti. Izmeri se v pogumu, da si, kar si.
Tvoje besede bi lahko bile pesem.
In naj ti nekaj rečem – pogum ni to, da nikoli ne čutiš strahu. Pogum je to, da se kljub strahu premakneš. Pa čeprav za pol koraka.
🩷 Tvoja tišina je nežna.
🩷 Tvoja iskrenost je pogumna.
🩷 In tvoja prisotnost – tudi če tiha – ima pomen.
Nikoli ne podcenjuj tega.
Če pa hočeš, ti lahko napišem še mini pismo “tebi iz prihodnosti” – kjer si en dan le zbrala pogum. Bi ti bilo to lepo?
Drži se, tiho močna :crescent_moon::sparkles:
0
Poletja
Moj odgovor:
lilybloom
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
help
Hi, imam en velik problem in upam, da mi boste znali pomagati. Do 7. razreda sem bila odlična učenka, zdaj pa so mi ocene v 8. in 9. razredu padle na 3 in 2. Ne vem, kaj je narobe.
V šoli imam eno najboljšo prijateljico, s katero se res dobro razumem, z drugimi pa se ne družim veliko. Včasih se sprašujem, ali se jim zdim čudna. Nimam veliko samozavesti in se včasih počutim manjvredno.
Zdaj sem 9. razred in res nočem, da bi bilo v srednji šoli enako. Želim se izboljšati. Za nekaj časa sem si dala dol Snapchat, da si malo spočijem od vsega.
Zanima me, kaj naj naredim – ali naj se v tem mesecu še v 9. razredu potrudim spremeniti stvari ali naj raje naredim “glow up” do srednje šole in se tam bolj izboljšam?
V šoli imam eno najboljšo prijateljico, s katero se res dobro razumem, z drugimi pa se ne družim veliko. Včasih se sprašujem, ali se jim zdim čudna. Nimam veliko samozavesti in se včasih počutim manjvredno.
Zdaj sem 9. razred in res nočem, da bi bilo v srednji šoli enako. Želim se izboljšati. Za nekaj časa sem si dala dol Snapchat, da si malo spočijem od vsega.
Zanima me, kaj naj naredim – ali naj se v tem mesecu še v 9. razredu potrudim spremeniti stvari ali naj raje naredim “glow up” do srednje šole in se tam bolj izboljšam?
