5.poglavje- Četrtek na nogometnem treningu

~Joey

Ko sem šel od doma sem se odpravil na avtobusno postajo. Avtobus je prišel čez 3 minute, vmes sem gledal v telefon in si dopisoval na grupi 9.c (ja, sem 9.c). Neka drama je bila spet okoli Kate in te ljubezenske fore. Bilo je precej zanimivo. Veliko smo uspeli povedati v treh minutah.
Avtobus številka 14 se je pripeljal na postajo. Usedel sem se na bus in zagledal, da v sosednji vrsti sedi Bill. “Hej Joey! Kam pa ti?” me je vprašal. Res mi ni bilo do pogovora. Sploh zato ker njega ni v naši grupi na Snapu. “Oj. Ja grem na nogomet.” sem mu kar se da hitro odgovoril. “O lepo, jaz pa grem na odbojko, prvič grem v nov klub… upam da me bodo sprejeli” je začel v prazno govoriti tisto, kar me sploh ni zanimalo. “Aha lepo,” sem mu vseeno odgovoril potem pa sem se posvetil telefonu.
“No adijo Joey, to je moja postaja!” se poslovi Bill od mene in izstopi iz avtobusa. Moja postaja je šele čez tri minute (ali nekaj).
Opazujem ljudi na busu. Neka ženska z otrokom, trije tipi, ki se smejijo, nekaj babic, ki berejo novice in se pogovarjajo o politiki,… Aha! Moja postaja se približuje.
Izstopim in se podam na pot do igrišča.

Po treningu je bila že tema. Ura je bila okrog osmih zvečer, ko sem spet čakal na avtobus. Ko čakam že približno deset minut pa mimo pride Judy. “O super, zdaj pa me bo še ona zasledovala…”
“O hej Joe! Kaj pa ti?” zelo veselo začne ta pogovor. “Hej, živijo, grem z… grem z nogometa,” ko sem jo pogledal v oči se mi je malo zataknilo in se nisem spomnil, kje sem bil, ali kam grem. Z Judy je res težko navezati očesni stik. Ne samo za to ker so njene oči velike in rjave kakor zemlja in se hitro zmedeš, tudi za to ker ona, ko te gleda, niti pomežikne ne. Samo gleda vate.
“A z nogometa? Super, jaz pa grem ravno iz trgovine, veš doma smo rabili sol, jajca, moko,…” je še en še razglabljala. Veliko mojih sošolcev in sošolk je tako zgovornih, da te kar glava boli ko kaj rečejo.
Končno! Avtobus je prišel. Ampak škoda, da je šla Judy na isti avtobus.
“Kje se usedema?” me vpraša v stotinki, ko plačam vožnjo. “Um, nevem no, saj ne rabima skupaj sedeti, ali pač?” sem ji kar grobo odgovoril. “Okej, ti se vsedi sem jaz pa nasproti tebe na drugo stran busa. Srečen?”
Tako je prišla moja postaja (še dobro, da ni tudi Judyna) in sem skočil iz busa in hitro, kakor strela stekel čim bolj stran od busa.
Domov sem prišel okrog pol desetih zvečer.
“Me je že skrbelo, zakaj zamujaš?” me je vprašala mami, ko sem vstopil čez vrata. “Avtobus je zamudil kar dvajset minut, oprosti, ker zamujam.” sem jo pogledal in se opravičil. “Okej, pojdi hitro pod tuš, pa še si zobe umij in potem pojdi takoj spat, jutri imaš šolo!”
Stuširan in v pižami sem se ulegel v posteljo ter čez nekaj minut zaspal.


6.poglavje- Pri petkovi preduri naredim napako

~Judy

Zgodaj zjutraj sem vstala. Okrog štirih? Nekaj takega. No potem sem se v nulo pripravila na šolo in okrog sedmih odšla od doma.
Preduro sem imela izbirni predmet računalništvo. Tudi Bill, Jimmy in še par drugih sošolcev so hodili tja.
Stopim pred učilnico za računalništvo. Zagledam Bill-a. “Hej!” ga pozdravim. “O živijo, kako si kaj danes?” mi odvrne. “Sem kar vredu, upam, da danes ne bom vprašana matematike, ker res ne znam.” rečem. “Kako si pa ti?” vprašam Bill-a. “Sem kar okej, samo hočem, da se že enkrat vikend začne!” se je spet začel pritoževati. On se zelo veliko pritožuje, in ko rečem zelo mislim ZELO. Za vse najde eno slabo točko, in verjemite on jih najde več kot eno.
Učitelj računalništva- gospod Riverhood, je odklenil razred in z Billom sva se hitro zagnala noter. Vsak za svoj priljubljen računalnik. Tudi Jimmy je vstopil in še par drugih fantov.
Začeli smo pouk. Ta ura je res hitro minila. Danes smo lahko počeli kar smo hoteli na računalnikih, samo nismo smeli gledati Youtuba.
Zazvonil je zvonec. Zaprem računalnik in počasi grem iz razreda, ko se spotaknem ob kabel in prevrnem na tla enega izmed računalnikov. “Judy! Kaj za vraga pa delaš? To boš morala plačati veš??” je ves besen gospod Riverhood prišel do mene. Hotela sem vstati ampak nisem mogla. Moje koleno me je tako bolelo, da sem imela občutek, kot da mi odpada. “Moje koleno me boli gospod, lahko pomagate prosim?” mu rečem. On me skuša potegniti na noge ampak še enkrat padem. Tokrat padem v nezavest.

------------
Evo pa sem končno oddala novi del.
Lepo se imejtee<33