POTEPANJE PO DREVESNI DUPLINI
Ko je bilo sestanka konec je Brina skovala načrt. Še danes se bo odpravila pogledat kaj se skriva pod njeno duplino. Ne more prenesti, da se pod njenim stanovanjem dogaja nekaj zloveščega. In tako je bilo.
Počakala je, da so šli vsi prebivalci Šepetajočega gozda v svoje postelje. Nato se je odpravila do Oskarjevega brloga. Ko je vstopila si je rekla "Šmentana muha, kako razmetano!", Oskarjev brlog resda ni bil tako pospravljen kot Brinin, ni bil pa v popolnem razdejanju. Brina je zaklicala:"Oskar,Oskar!", a odgovora ni dobila. Preizkala je celo hišo, a Oskarja ni bilo. Pretaknila je cel gozd a Oskarja ni bilo. Rekla si je, da gre potem sama v drevesno duplino.
Hitro je stopila tale naša veverička in prav kmalu je prišla do vznožja svoje dupline. Spretno je splezala v svojo hiško in vzela ključ. Odklenila je majcena vrata in pokukala skoznje. Znašla se je v popolni temi. Vendar Brina ni strahopetna veverička. Pogumno je stopila naprej in previdno tipala po stenah. Stene so bile vlažne in rahlo hrapave, pod njenimi tačkami pa so se spuščale stopnice, izdolbene kar v debelo deblo drevesa.
"Kaj pa je zdaj to?" si je zašepetala v brk. Spuščala se je vedno globlje in globlje. Bolj ko je bila spodaj, bolj se je slišalo čudno šumenje in tiho praskanje. Brina je še bolj napela ušesa. Med temi zvoki je zaslišala tudi tiho momljanje.
Ko je prišla do zadnje stopnice, je pred seboj zagledala šibko svetlobo. Pokukala je izza ovinka in ostala odprtih ust. Pod njeno duplino se je skrival velikanski prostor, obdan z debelimi koreninami. Na sredini pa je sedel Oskar! Okoli njega so ležali stari zemljevidi, polno želodov in nenavadne svetleče kamenčke je zlagal v velik krog.
"Oskar!" je glasno vzkliknila Brina in stopila v prostor.
Oskar se je tako ustrašil, da je skočil v zrak, kot bi ga pičila osa. "Brina! Šmentana muha, kako si me prestrašila! Kaj pa ti delaš tukaj?"
Brina je prišla čisto do njega in se oprla s tačkami v boke. "To bi moral jaz vprašati tebe! Iskala sem te po celem gozdu, ti pa se skrivaš tukaj spodaj." Oskar je bil malce razočaran, a se ni pustil zmesti: "Veš kaj Brina, mogoče bi ti morala enkrat poslušati mene. Svetleče kamenčke zlagam v krog, zato, da bi pričaral Vremensko Sovo. Ko bodo vsi kamenčki postavljeni v lep velik krog se bo pri nama pojavila Vremenska Sova. Prosim,pomagaj!" Brina je brez besed začela svetleče se kamenčke postavljati v krog. Kmalu je bil krog narejen. Nato je zabobnelo, da se je Brina kar stresla, hip zatem pa je posijala zaslepajoča rumena svetloba in pred njima se je prikazala Vremenska Sova. Takoj so se odpraviliiz te temne jame in kmalu je nad njimi posijalo sonce.
Ko je bilo sestanka konec je Brina skovala načrt. Še danes se bo odpravila pogledat kaj se skriva pod njeno duplino. Ne more prenesti, da se pod njenim stanovanjem dogaja nekaj zloveščega. In tako je bilo.
Počakala je, da so šli vsi prebivalci Šepetajočega gozda v svoje postelje. Nato se je odpravila do Oskarjevega brloga. Ko je vstopila si je rekla "Šmentana muha, kako razmetano!", Oskarjev brlog resda ni bil tako pospravljen kot Brinin, ni bil pa v popolnem razdejanju. Brina je zaklicala:"Oskar,Oskar!", a odgovora ni dobila. Preizkala je celo hišo, a Oskarja ni bilo. Pretaknila je cel gozd a Oskarja ni bilo. Rekla si je, da gre potem sama v drevesno duplino.
Hitro je stopila tale naša veverička in prav kmalu je prišla do vznožja svoje dupline. Spretno je splezala v svojo hiško in vzela ključ. Odklenila je majcena vrata in pokukala skoznje. Znašla se je v popolni temi. Vendar Brina ni strahopetna veverička. Pogumno je stopila naprej in previdno tipala po stenah. Stene so bile vlažne in rahlo hrapave, pod njenimi tačkami pa so se spuščale stopnice, izdolbene kar v debelo deblo drevesa.
"Kaj pa je zdaj to?" si je zašepetala v brk. Spuščala se je vedno globlje in globlje. Bolj ko je bila spodaj, bolj se je slišalo čudno šumenje in tiho praskanje. Brina je še bolj napela ušesa. Med temi zvoki je zaslišala tudi tiho momljanje.
Ko je prišla do zadnje stopnice, je pred seboj zagledala šibko svetlobo. Pokukala je izza ovinka in ostala odprtih ust. Pod njeno duplino se je skrival velikanski prostor, obdan z debelimi koreninami. Na sredini pa je sedel Oskar! Okoli njega so ležali stari zemljevidi, polno želodov in nenavadne svetleče kamenčke je zlagal v velik krog.
"Oskar!" je glasno vzkliknila Brina in stopila v prostor.
Oskar se je tako ustrašil, da je skočil v zrak, kot bi ga pičila osa. "Brina! Šmentana muha, kako si me prestrašila! Kaj pa ti delaš tukaj?"
Brina je prišla čisto do njega in se oprla s tačkami v boke. "To bi moral jaz vprašati tebe! Iskala sem te po celem gozdu, ti pa se skrivaš tukaj spodaj." Oskar je bil malce razočaran, a se ni pustil zmesti: "Veš kaj Brina, mogoče bi ti morala enkrat poslušati mene. Svetleče kamenčke zlagam v krog, zato, da bi pričaral Vremensko Sovo. Ko bodo vsi kamenčki postavljeni v lep velik krog se bo pri nama pojavila Vremenska Sova. Prosim,pomagaj!" Brina je brez besed začela svetleče se kamenčke postavljati v krog. Kmalu je bil krog narejen. Nato je zabobnelo, da se je Brina kar stresla, hip zatem pa je posijala zaslepajoča rumena svetloba in pred njima se je prikazala Vremenska Sova. Takoj so se odpraviliiz te temne jame in kmalu je nad njimi posijalo sonce.
Moj odgovor:
Hezezr
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Prsi
Js nism zadovoljna sama s sabo vse sošolke majo prsi in to velike in rit a idina jaz jih nimam zdej nosm podložen top da se saj malo vidi... In mi ji všeč kr na kopalkah ne pride lepo pa sve lahko nosijo doprye majice in jih kažejo jaz jih ne morm ful sm zalistna in vse nosijo tangive ampak jaz jih ne kr nimam riti 1fo sm mislila kopalke
Vprašanje
Kakšna se vam zdi nova rubrika Galerijski kotiček?
Zelo mi je všeč, ker rad/a rišem.
(70)
Zdi se mi zanimiva.
(64)
Me ne zanima.
(34)



Ljubezenska zgodba