nov delll, hvala vsem, ki bote prebraliii
~~
*pod* 6. POGLAVJE*pod*
V zadnjem trenutku si premislim, ni pravi čas.
»Sara, jaz…« popravim si lase in pogledam stran.
»Kaj?« postaja neučakana, vidim, da hoče domov.
Spet jo pogledam. Čakam. Iščem prave besede, ampak jih ni. Vse, kar sem si tolikokrat predstavljal, da ji bom rekel, se mi zdaj zdi premalo. Sanjal sem o tem trenutku, da ji bom lahko končno priznal, a zdaj je moj pogum izpuhtel.
»Hotel sem reči, da…«
Za trenutek utihnem.
»Da?«
Nasmehnem se, čeprav čutim, kako mi srce razbija.
»Da mi je všeč tvoj pulover.« hitro se znajdem z lažjo.
Pogleda svoj pulover in nato mene. Privzdigne obrvi, to naredi vedno ko me ujeme pri laži. »Moj pulover?«
»Ja.«
»To si mi hotel povedati?«
»Mhm.«
Vem, da mi ne verjame.
»Kris.«
»Kaj?«
Nasmehne se. »Ti si grozen lažnivec.«
Zasmejim se. Ko bi le vedela, da vem stvari, ki jih ona ne. V bistvu sem bil pri eni stvari res dober lažnivec. Ona ni vedela, vedel pa je Žan. Saj je bila to stvar, ki mu je za vedno spremenila življenje.

*b*Sara*b*
Ni se mi dalo biti več v šoli, hotela sem le domov. Rada preživljam čas s Krisom, ampak zdaj se je spet začelo nekaj dogajati z Žanom, morem biti sama, da si sama pri sebi razjasnim stvari.
»Umm, jaz bom šla domov,« pameten izgovor, gremo hitro Sara, potrebuješ izgovor, »imam še veliko dela.«
Kris se je nasmehnil, »brez skrbi, te bom pospremil.«
V trebuhu se mi je pojavil tisti prijetni občutek, lica pa so se mi obarvala.
Oblekla sem še si jakno, ki sem jo držala v roki.
»Greva?« je vprašal Kris in me pogledal naravnost v oči. Prikimala sem. Odpravila sva se po dolgem hodniku, do vhodnih vrat. Kris jih je odprl in me spustil naprej. Zunaj je sonce svetilo v zlati barvi, listje je bilo obarvano v jesenske barve. Kljub soncu, je bilo zunaj dokaj mrzlo, zaprla sem si zadrgo svoje jakne. Stopila sva naprej proti mojemu domu, moje roke so postajala vse bolj mrzle, rokave sem si potegnila čez dlani.
»Te zebe?«
»Eh, ne, v redu je,« čeprav skoraj nisem več čutila prstov. Kris se je nasmehnil. Hodila sva naprej. Njegova rama se je narahlo približala moji, poiskal je mojo dlan in jo stisnil. Imel je tako tople roke.
»Boljše?« je vprašal in me spet pogledal naravnost v oči, oboževala sem ko je to storil.
»Ja, hvala.«
»Vse za tebe,« je zamrmral, mislil je, da nisem slišala. Ampak sem. Vsako besedo. Ne vem, kaj mi je vlilo toliko samozavesti in poguma, da sem odgovorila, »jaz bi pa zate storila vse.«
Preden sem se zavedala so besede prišle iz mojih ust, vedela sem, da je Žan preteklost, ki je pozabljena. S Krisom pa sem čutila nekaj kar še z nikomer nisem, ob njem je bilo vse drugače. Predstavljala sem si, da bova živela srečno do konca svojih dni.
Takrat še nisem vedela, da se nekatere zgodbe začnejo podirati ravno takrat, ko mislimo, da so končno našle svoj srečen konec. Tako se je podrla tudi najina zgodba z Žanom.

*b*Žan*b*
Opazujem jo od daleč. Namenjen sem v isto smer, sploh pa ju ne zasledujem. Želim le domov. Dom, ki ni pravi dom. Je le stanovanje, ki mi ga je zapustila babica. Umrla je pred tremi leti, star sem bil petnajst, vedno mi je govorila, da bi naju rada večkrat videla skupaj. Mene in Saro. Menila je, da sva popolna drug za drugega. Proti koncu svojega življenja je postala dementna, ni si zapomnila, da sva se s Saro razšla. V bistvu nihče ni sploh vedel, da sva bila skupaj razen nje. Ujela naju je enkrat v parku, ko sva se držala za roke in se sprehajala.
Takrat se je samo nasmehnila, ni vprašala kaj sva počela ali zakaj se drživa za roke. To je ostala naša skrivnost, ona je umrla z njo in jo odnesla v grob.
In njeno stanovanje ni več isto, ko je bila še živa je bilo to polno topline in ljubezni. Zdaj pa je temačno in starinsko. Odeje so še vedno ista. Tudi zlat pribor in lepi porisani krožniki. Skodelice za čaj ostajajo enake. Zavese v kuhinji so še vedno kariraste, ampak ni več tistega ljubeznivega duha, ki ga je stanovanje včasih oddajalo.
Stojita nekaj metrov pred menoj, roko v roki. Sara se smeji. Kris ji nekaj govori, ona pa ga posluša s tistim pogledom, ki ga poznam že od prej.
Nekoč je tako gledala mene. Odmaknem pogled. Ne smem razmišljati o tem. Ne zdaj.
Danes sem naredil dovolj.
Zdaj moram samo počakati.
Vem, da Sara še vedno ne zaupa meni. Vem tudi, da bi najraje pozabila, da sem sploh obstajal.
Ampak ljudje pozabijo tudi na slabe stvari. Če jim daš dovolj lepih novih spominov.
In jaz ji jih bom dal.
Počasi. Brez siljenja.
Najprej ji bom pokazal, da sem se spremenil. Potem ji bom pustil, da pride sama do mene. In ko mi bo končno spet zaupala …
bom naredil točno to, zaradi česar sem se vrnil nazaj v njeno življenje po petih letih.
Nasmehnem se.
»Sonček,« zašepetam dovolj tiho, da me ne more slišati.
Prideta pred blok, kjer se objameta. Kris se odpravi domov, Sara pa stopi čez vhodna vrata. Počakam tako dolgo, da se v njeni sobi naredi luč, potem pa stopim jaz v blok. Čisto na vrh do svojega stanovanja.