Živjo!
Najprej želim vsem en lep dan, tekmovalcem pa vso srečo! Prebrala sem že nekaj odlicnih zgodb, tako da me kar malo skrbi. Tale ni romantična, ampak je zgodba o ljubezni do plesa. Tako da upam, da vam bo vseeno vseč.:kissing_heart:
----------------------------------------------------------------------
*b*Uvod*b*
Zgodilo se je tistega dne. Dne, ki se ne bi smel končati s totalno katastrofo. To bi moral biti dan, poln smeha, spoznavanja novih ljudi in tudi malce treme. Mislim, kdo pa nima treme pred svojim prvim pravim tekmovanjem? Redko kdo, bi rekla. Kot vsaka povprečna, 12 letna baletna plesalka si od nekdaj želim na tekmovanje. Sploh si ne morete predstavljati, kako lep občutek je, ko ti povedo, da te bodo vzeli zraven. Tako čarobno. Tako lepo. Tako... pravljično, da se ne da opisati z besedami. Od zdaj naprej je moja najljubša poved:
"Lea, tudi ti boš letos tekmovala."
Poved, kateri nisem verjela. Poved, ki je bila slišati tako enostavno kot, ko ti mama reče, da si obuj čevlje. Tako lahkotno. Kot, da je nepomembna. Običajna. Da, običajna. V tistem trenutku sem se končno počutila dovolj dobro. Boljšo. Celo nadarjeno. Letela sem. Vse naslednje ure sem pridno garala. Vse me je bolelo. Mišice na nogah, rokah, vratne mišice. Skratka vse. Baletna dvorana ni bila več navadna dvorana, z ogledalom, drogom na obeh straneh, z vonjem potu. Postale je kraj, kamor sem vse pogosteje zahajala, kraj kjer sem se počutila močno in samozavestno. Učiteljica me je pogosto popravila, a mi je vedno pojasnila, da lahko le tako izboljšam svojo tehniko.
Potem je končno nastopil veliki dan. Dan, ko se bodo moje meje razširile izven baletne dvorane. Dan, ko bodo lahko vsi videli, kako nadarjena sem. Prejšnji dan sem komaj zaspala. Prigovarjala sem si, da prej ko zaspim prej se bom zbudila in, da bom plesala obupno če se ne naspim. Tako me je spanec končno premagal. Po avtocesti sem se peljala skupaj s svojimi starši in starejšo sestro. Bližje kot smo bili, bolj sem bila živčna.
"Lea, obvladaš! Še nikoli nisem videla koga, ki bi imel ples raje od tebe. Še nikoli nisem videla koga, ki bi bil tako samozavesten in predan. In verjamem, da ga tudi ne bom," mi je spodbudno rekla sestra Lara.
"In ne praviš tega samo zato ker si moja sestra?" sem jo nazaupljivo vprašala. Precej odločno je odkimala.
"Hvala," je bila zadnja beseda, ki sem jo izrekla. Nato je mama zavpila, oče močno zavil, sestra pa me je objela. Takrat sem se počutila čisto v redu. Bila sem tesno privita k njej, ki mi je znova in znova šepetala:
"Vse bo v redu."
----------------------------------------------------------------------
No tako, tale uvod je bil v bistvu malo daljsi, ampak okej.