V petek zjutraj je bilo ledeno hladno. Ko sem zjutraj čakala pred šolo, me je treslo od mraza. Megla se od včeraj še sploh ni dvignila. Roke sem potiskala globoko v žepe, da bi me čim manj zeblo. Zadrgo na bundi sem imela zapeto do konca in na glavi kapo. Z Milo sva stali čisto skupaj, da bi naj u čim manj zeblo.
»Lepo kitko si si spletla,« je rekla in kito vzela med prste, da bi si jo pobližje pogledala.
»Hvala. Celih petnajst minut sem jo pletla. Sem mislila, da me bo konec. Pa še skoraj sem zamudila,« sem potarnala.
»Je pa zato lepa,« je rekla in spustila kito, da mi je padla na hrbet.
»Ja, to pa res,« sem odvrnila in zadrgetala od mraza.
Vedno je bilo tako. Ko smo imeli športni dan, smo v šoli morali biti dosti prej. Dobro vprašanje je, zakaj nikoli nismo počakali v garderobi na toplem. Žal pa imamo takšne sošolce, da če bi se naš prevoz pripeljal (v večini primerov je bil to avtobus), se ne bi nobeden spomnil na ljudi v garderobi. In hočeš nočeš nas je bilo preveč strah, da bi nas pozabili in se spomnili na nas tik preden bi se odpeljali. Saj ne rečem, vedno smo se pred odhodom prešteli. Ampak po navadi je bilo to na avtobusu. In če na naši šoli ne prideš pravi čas na avtobus, moraš sedeti ali spredaj ali pa z neko čisto x osebo, ker zmanjka prostora. V najslabšem primeru pa ti ostane sedež zraven učitelja. Iz lastnih izkušenj povem, da to ni najbolj prijetno, sploh če pot v eno smer traja dve uri.
V petek pa prevoz ni bil organiziran, saj smo si šli ogledat neko turistično kmetijo, do katere naj ne bi bilo daleč. Zato smo do tja morali pešačiti. Načeloma nimam nič proti pohodom (iskreno jih imam zelo rada, ker z Milo celo pot čvekava, kot da se nisva videli že deset let), ampak če je zjutraj že šest stopinj Celzija … Potem tega res ne morem uvrščati med svoje najljubše pogoje za pohod.
Ko sem že mislila, da bom zmrznila kar tam, pred šolo, so končno prišle učiteljice in pridno smo se postavili v kolono po dva in dva. Najprej smo šli mi, potem b-jeki in za njimi c-jeki.
Ko smo hodili že dobre pol ure, sem nehala upati, da se bom vsaj malo zagrela. Z Milo naju je tako zeblo, da celo pot nisva spregovorili niti besede. Od strani sem jo pogledala. Tudi ona ni izgledala dosti boljše. Lica in nos je imela rdeča.
»Zebe me kot cucka,« je tiho rekla Mila. Zašklepetala je z zobmi.
»Mene tudi,« sem ji odvrnila. Nimam pojma, zakaj me je tako zelo zeblo. Vsake toliko me je dobesedno streslo po vsem telesu. Pospešila sem korak, da sem ujela par pred nama in upala, da mi bo čim prej postalo toplo. Upala sem vsaj, da bomo na tisti turistični kmetiji vsaj nekje notri in nam ne bo treba še dodatne pol ure stati zunaj.
»Bi se pa bolj toplo oblekla.«
Pa ne, no. *i*Zakaj?*i* Zakaj ravno *i*ona*i*? Izmed vseh sošolcev je morala ravno ona hoditi za nama.
Z Milo sva se spogledali. Zavila je z očmi in izdihnila, da se je topel zrak zavrtinčil pred njenim obrazom. Kislo sem se ji nasmehnila in se spet osredotočila na par pred nama.
»Vama je muca pojedla jezik, ha?«
Delala sem se, da je ne slišim in opazovala drevesa v parku. Pred sabo sem že lahko preko glav svojih sošolcev videla Hrastovo drevo, ki se je veličastno dvigovalo na koncu parka. Bilo je res mogočno.
»Pusti jih, a ne vidiš, da sta tudi gluhi. Nima smisla zapravljati časa z njima.«
Zavzdihnila sem. Lahko bi si mislila, da bo Izak zraven nje. Vem, da bi to morala pustiti za sabo in iti naprej, ampak me je še vseeno zabolelo ob njegovi pripombi.
Oba sta se zasmejala. Mila se je že napol obrnila nazaj, pa sem jo hitro potegnila naprej. Res si nisem želela, da bi se že zjutraj zapletli v prepir.
»Uuu, kaj je pa to za eno drevo?«
Kaj? Tudi Mihael je tako blizu? Pogledala sem Milo in ji tako dala jasno vedeti, da se resno sprašujem, kako za vraga sva se znašli tukaj. Nemočno je skomignila z rameni.
»Hrast.«
Itak, kdo drug kot Brin. Če se zdaj izkaže, da je kje blizu tudi Ajda, pa je to lahko kar moj pogreb. Mislim, saj za Brina razumem. Nisem tako neumna, da ne bi opazila, da sta z Mihaelom postala precej dobra prijatelja.
»Čisto navaden hrast?« je vprašal Mihael.
»Pač, ja, no …«
»No, ni čisto navaden,« se je vmešala Mila. Rahlo se je obrnila nazaj, da je lahko videla Mihaela. »Zdaj, med prazniki, je okrašen in velja za *i*najlepše*i* in *i*najvišje*i* okrašeno drevo,« roke je dvignila v zrak in s prsti naredila narekovaje.
»Velja za najvišje in najlepše okrašeno drevo *i*v Sloveniji,*i*« jo je pomenljivo pogledala Izabela. In potem meni pravijo, da sem piflarka …
Mihael je prikimal.
»Hrastovo drevo,« sem si rekla v mislih. Imenuje se Hrastovo drevo.
»Prosim?«