Naslednji teden sem nekako preživela. Po najboljših močeh sem ignorirala Izaka in Izabelo. Prve dni je šlo težje, potem pa se sploh nisem več ozrla, ko sta se držala za roke. Z Milo sva se pred urami in odmori veliko pogovarjali in na začetku sem bila nekako vedno s hrbtom obrnjena proti vsem. Mila se je vedno postavila tako, da sem se morala postaviti nasproti nje in jo imeti pred nosom. Vključevala me je v najrazličnejše zanimive pogovore in me spraševala sto in eno stvar. Kmalu sem začela sumiti, da je to delala namenoma, saj je vsa kratka preverjanja pri kemiji odpisala z vsemi točkami in me je še vedno spraševala in tarnala, da ne zna rešiti domače naloge. Ko razmišljam za nazaj, sem skoraj prepričana, da se je tudi namenoma postavljala tako, da sem vsem kazala hrbet in nisem videla, kaj se dogaja za mojim hrbtom in kdo je šel mimo.
V torek pa … Presenečenje! In to samo zame!
Stali smo na hodniku pred učilnico. Z Milo sva debatirali o njeni mlajši sestrici, ki je po Milinem mnenju postala prav nevzdržna, takoj ko je dopolnila osem let. Ne vem, zakaj ga nisem opazila prej in zakaj sem se šele pet minut pred začetkom ure ozrla okoli sebe in ga videla sedeti na klopi. Imel je črne lase, zelo podobne mojim.
»Kdo pa je to?« sem vprašala Milo in z glavo pomignila v fantovo smer. »Je prišel na novo na našo šolo?«
»Ja,« mi je prikimala Mila. »Ime mu je …« Zazrla se je v steno na drugi strani hodnika. »Čakaj, saj se bom spomnila … Mi … Mitja? Ne. Mi … Vem, da je nekaj na m.« Dvignila sem obrvi in jo opazovala. »Aja, točno. Mihael. Mihael, ja.« Prikimala je sama sebi.
»Poznaš njegovo ime?« sem se začudila.
»Ja, saj ti tudi.« Premerila me je s pogledom in se namrščila. »Čakaj … Ne mi reči, da nisi poslušala, ko nam je učiteljica to povedala? Pri oddelčni?«
Nerodno sem se prestopila in odkimala.
»Neža! Pa si slišala vsaj kaj drugega?« Spet sem odkimala. Nagnila se je bližje k meni in tišje rekla: »Mihael je naš nov sošolec.« Presenečeno sem jo pogledala. Nisem si mislila, da bo ravno v našem razredu. Pogledala sem proti njemu. Sedel je sam. Nobeden se ni potrudil, da bi ga ogovoril.
Potem pa je pogledal proti meni. Nasmehnila sem se mu.
Vrnil mi je nasmeh in me še vedno gledal. Postalo mi je nerodno in hitro sem se obrnila nazaj k Mili.
»Lahko greš do njega,« se je oglasila Mila, ko je videla, da sem se mu nasmehnila.
»Ka … Kaj?! Jaz? Ne, a-a,« sem hitro začela odkimavati.
»Ej, zdaj imaš idealno priložnost. Verjetno si prva, od fantov in deklet, ki se ji je nasmehnil, razumeš? S tabo je vzpostavil stik,« me je pomenljivo pogledala.
»Na-a,« sem začela odkimavati z glavo. Mila pa me je že prijela za roko in me začela vleči proti njemu. Upirala sem se ji in se poskušala otresti njene roke. Ni pomagalo.
»Milaaa …« sem zajavkala. Potem pa mi ni preostalo drugega, kot da ji pustim, da me odvleče k Mihaelu.
Mila se je odkrhala. Mihael je glavo obrnil proti nama in naju radovedno pogledal.
Mila mu je podala roko. »Pozdravljen. Mila Fratnik, tvoja nova sošolka.« Sprejel je ponujeno roko in jo pozdravil.
Mila je stopila korak nazaj in mi dala prostor. Stopila sem bližje k Mihaelu.
»Emmm … Neža … Neža Keršič. Tudi … tvoja nova sošolka.« Podala sem mu roko. Sprejel jo je. Zazrla sem se mu v oči. Imele so zelo lep zelen odtenek. »Mihael Hrastnik,« se je predstavil in mi stresel roko. »Lep dan, kajne?« je še dodal in se zazrl skozi okno.
»Ja, res je.« Zunaj je sijalo sonce, vse je bilo mokro, ker se je sneg že topil, in zaradi tega se je vse bleščalo.
Ugotovila sem, da me še vedno drži za roko. Spustila sem ga. Nasmehnil se mi je in vrnila sem mu nasmeh. Z Milo sva se pomaknili malo na stran, a še vedno sva stali tako blizu, da se jaz na njegovem mestu ne bi počutila osamljeno.