Sabljo in nahrbtnik sem položila na klop ob steni, se počasi približala sredini dvorane in sedla na tla. Ker večina punc vedno potrebuje sto let, da se preoblečejo, ker skrbijo še za makeup in vejpajo v garderobi, fantje pa milijon let, ker se zafrkavajo v garderobi, smo bili zaenkrat v dvorani samo jaz, še ena punca, trije najbolj piflarski fantje in trener. Lana mi je pokimala z drugega konca kroga in pokimala sem ji nazaj. Ravno ko sem pomislila, kako mirno je, se je poleg mene nekaj razletelo po tleh. Nekdo.
"Konstantin, če boš tako nadaljeval, si boš na najbolj sramoten način zlomil roko. Je težko mirno sesti na tla?"
Visok in mišičast fant razmršenih čokoladno rjavih las na moji desni se je zarežal in se zleknil po tleh. "Hart Liebenstein, kot vedno totalno zategnjena."
"Verjemi, da lahko postanem še bolj zategnjena, če mi enkrat z obraza zbiješ očala."
Konstantin se je dvignil, stegnil roke za hrbet in se naslonil nanje. "Saj, kaj pa je zdaj z lečami? Si se odločila, da boš raje piflarka? Veš, komot ti pomagam do novega naziva. Rad pomagam."
Prhnila sem. "Kako prijazno od tebe. Človek, ne delaj drame iz vsake malenkosti. Pozabila sem jih kupiti."
Konstantin se je nasmehnil. "Itak."
V tistem so se tla telovadnice stresla, kot bi noter prilomastil slon. No, saj je. "KOKOOOOOOOOO!!!" je rjovel Marcel in iz izkušenj sem vedela, da je to moja iztočnica, da se umaknem, če želim imeti očala brez razbitih šip in zvitih okvirjev.
Marcel se je počil poleg Konstantina in dvignil roko, da sta si udarila v dlan. "Kje si, Koko," se je zarežal Marcel. Prhnila sem ob vzdevku. Še vedno ga niso spremenili. Butasti vzdevki so itak tipični za fante.
Konstantin me je ošinil s pogledom in se mi namuznil. Zavila sem z očmi.
Medtem, ko sem se ukvarjala s Konstantinom in s tem, da ohranim očala nepoškodovana, so v dvorano počasi prikapljali še drugi in sedli v krog. "Dobro," je zavpil trener, da bi preglasil klepetanje punc in fantovsko dretje. "Tri kroge teka okrog dvorane."
Dvignila sem se na noge in začela teči. Že po nekaj sekundah me je dohitel Konstantin in se mi zarežal.
"Kaj bi rad, *i*Koko*i*?" sem zagodrnjala. Konstantin je bil videti zadovoljen sam s seboj. "Sem vedel, da boš spet težila glede vzdevka."
"Tebi ni butast?"
"Seveda mi je. To je bistvo vzdevkov. Lahko ti pomagam dobiti enega!"
"Je že v redu. Iz Konstantin se najbrž res ne da izluščiti pametnega vzdevka."
Konstantin me je narejeno užaljeno pogledal.
"Tin. Tine. Tino. Anti. Hm..."
"Sploh se ne trudi," sem mu skočila v besedo. "Tukaj se konča."
"Tudi prav," se je zarežal. Se ta tip sploh kdaj neha režati? Zagodrnjala sem in pospešila, da sem ga pustila za seboj.
"Dobro," se je zadrl trener. "Trina vodi ogrevanje."
Trening je potekal kot po navadi.
Tek in Konstantinovo teženje. Ogrevanje in Konstantinovo teženje. Footwork in Konstantinovo teženje. Šele ko pride čas za vaje v parih, lahko upam, da ga bo trener dal trenirati z nekom drugim.
"Lana in Jaka. Žana in Marcel. Hart in Konstantin..."
Seveda, sem grenko pomislila. Druge možnosti tako ni bilo. Po trenerjevih besedah je Konstantin edini tukaj boljši od mene - seveda naju bo dal v par. Konstantin me je pogledal in se mi zarežal.
Zastokala sem. Nehaj se že režati, ti cepec!
"Bo, Hart? Se že kaj bojiš prijatelja Kokija?"
"Sesula te bom," sem zagodrnjala in zgrabila sabljo.

"Tako! Za danes smo končali! Pospravite za sabo in se pojdite preobleč," je kričal trener.
Sprostila sem držo in se vzravnala. Konstantin me je posnemal. Dobra stvar tega, da sva oba dobra, je bila ta, da sva se med treningom v parih oba osredotočila na sabljanje - tudi on. Tako da takrat je bil pravzaprav čisto v redu. In če sem naredila napako, me je včasih celo popravil brez teženja in zbadanja. Včasih.
"Čestitam," je rekel. Njegov glas je zvenel pridušeno zaradi maske, dokler je ni snel in si razmršil prepotene lase.
"Tebi tudi," sem odvrnila. "Prekleta očala," sem zarenčala hip zatem in obupano že tretjič poskusila sneti masko.
Konstantin je priskakljal bližje in se mi zarežal. Zadržala sem se, da ga nisem usekala po bradi.
"Naj ti pomagam, piflarka," se je veselo nasmehnil in mi previdno snel masko.
"Hvala," sem zagodrnjala in si popravila očala. Pomežiknil mi je.
"Ni zakaj. Rad pomagam. Zdaj pa pojdi, preden bo tema, da te ne bom še pospremil domov," je nagnil glavo.
Stresla sem se ob misli, da bi mi težil še vso pot do doma. "Uuuh."
Konstantin je privihal kotiček ustnice. "Se strinjam."
Vzdihnila sem in mu utrujeno vrnila nasmeh, potem pa zdrvela v garderobo.