tole je mal trajal oopsieeeeee
kakorkol no way ampak ratal mi je napisat (nism vedla kaj bi nardila naprej ahah)
uglavnm upam da vm bo všeč<33
___________________________
Stopila sem v razred in si nejevoljno zagodrnjala v brado. Petnajst minut pred začetkom pouka je tak kaos lahko samo v razredu za obvezni izbirni predmet. Pomešanih je približno deset ljudi iz vsake paralelke izmed štirih in čeprav niso še vsi prišli, je tudi samo polovica našega polnega števila je dovolj glasna in navsezadnje je še zgodaj, počasi bodo začeli kapljati noter.
Sedla sem na svoje običajno mesto v zadnji vrsti ob oknu, iz torbe potegnila slušalke in ko sem jih vstavila v ušesa, sem jih prekrila s kratkimi lasmi, da mi jih učiteljica ne bi zaplenila. Poskusila sem se zamotiti s tem, da sem zrla skozi okno, in ravno približno pet minut do začetka ure, ko mi je začelo uspevati, da sem preslišala trušč v razredu, se je poleg mene premaknil stol in presenečeno sem se obrnila. Kdo bi sedel poleg mene?
Vame so zrle široke nebeško modre oči, posajene na srčast obraz, posut z drobnimi pegicami. Prek čela so mu padali malce daljši lasje, kot je običajno za fante, svetli in svedrasto skodrani. Hotela sem umakniti pogled ali ga nagnati, češ, tam imaš sošolce, pojdi k njim, ampak nekaj je moje oči prikovalo na njegove in mi zaprlo usta. Po nekaj mučnih sekundah je končno zamežikal in se sprostil. Sramežljivo se mi je nasmehnil in počasi stegnil roko, kot sam ne bi verjel, da to počne. Zmedeno sem jo pogledala in segla vanjo.
Rahlo je stisnil mojo dlan, nato pa roko hitro spet potegnil k sebi, kot bi se opekel, jaz pa sem ga zbegano posnemala. Okej...? To je bilo najbrž mišljeno kot rokovanje, ane?
"Živjo," je izdavil. Pogledala sem ga in znova se mi je obotavljivo nasmehnil.
"Hej," odzdravim in preverim, da učiteljice ni kje blizu, potem pa pospravim slušalke. Znova se zazrem vanj. Še vedno me gleda.
"Si v redu?" sem preverila čez nekaj sekund, ker je samo strmel vame s širokimi očmi in ni zinil niti besede in mi je počasi začenjal že iti na živce.
Pokimal je in se z dlanjo nervozno podrgnil po zatilju. Ko so mi že skoraj popustili živci in sem bila tik na tem, da ga vprašam, ali mu je muca pojedla jezik, je odprl usta in povedal: "Vse je v redu, samo težko začnem pogovor, oprosti. Jaz sem Gal, kdo si ti?"
Seveda. Kako sem neumna! Lahko bi sklepala. Edini obraz, ki ga še nikoli nisem videla, poleg tega že več dni po devetih razredih krožijo govorice, da je prišel neki novi fant, ki mu je ime Gal. In potem je tu še Maria, ki mi cele dneve naklada o njegovih modrih očeh in pegicah in zlatih kodrih. In kako je sramežljiv. Mar sem totalno zabita?
Zbrala sem se in se poskušala spomniti, kaj me je vprašal. "Hart," sem kratko odgovorila in Gal je zamišljeno pokimal, kot da si poskuša zapomniti. Nato se je znova zagledal vame in spet nisem mogla umakniti pogleda. Kaj je narobe s tem tipom? Lahko neha že enkrat buljiti vame?
Neroden trenutek je prekinil zvonec. Končno! Hitro sem se zasukala naprej in si razmršila lase, da sem skrila obraz pred njim.