tole je trajal predolg ampak bom probala od zdej naprej bl redno pisat ly all k spremlate :)
___________________________
Že približno deset sekund po tem, ko je učiteljica začela blebetati, sem jo nehala poslušati in se zazrla skozi okno. Nisem imela slabe vesti, da je ne poslušam, saj so njena navodila tako ali tako vedno ista. *i*Razdelite se v skupine, v gluhi tišini se pojdite obut, na šolskem dvorišču vam bom razdelila naloge.*i* Ker sem do zdaj imela precej slabe izkušnje z uporabljanjem slušalk med poukom, sem zatrla željo, da bi jih potegnila iz torbe. Pogled sem dvignila šele, ko me je nekdo plaho potrepljal po rami.
Tiste široke modre oči so spet vrtale vame, le da tokrat ni bil smrtno resen kot prej, zdaj se je čisto rahlo smehljal. "A bo?"
Zamežikala sem. "Bo. Oprosti, si me klical, pa ti nisem odgovorila?"
Skomignil je. "Ja, ampak ne sekiraj se, meni se tudi zgodi." In potem ni rekel nič več. Ja, no, povej mi, zakaj si me klical, a ne?
"In zakaj si me klical?" sem se nazadnje pozanimala, ker ni bilo videti, da bo povedal sam od sebe.
Gal je pomignil na učiteljico. "Razdeliti se moramo v pare. Bi delala z mano v paru?"
No, to pa je bilo presenečenje. Čeprav je bila že cela ta ura precej... čudna, milo rečeno, vsaj glede na to, da se je začela pred tremi minutami. Popularen fant, na katerega so padale vse punce, je sedel poleg mene, kljub temu, da je imel tam celo svojo hordo, in zdaj me je vprašal, ali bi delala z njim v paru. Hm.
Očitno je nekako dojel, kaj razmišljam, in pojasnil: "Mogoče se zdi, da sem priljubljen, ampak poglej tja, Benjamin bo zagotovo delal z Tadejem, Val pa z Majem, tako da jaz ostanem sam."
"Kaj pa Anže?" sem ga opomnila. Nasmehnil se je. "Ne slediš, da je zdaj skupaj z Lino? Itak da bo hotel delati z njo. In ona tudi, ker na tem izbircu nima prijateljic."
Presenetljivo veliko imen in tračev ve glede na to, da je tukaj približno en teden. Hm.
"Ja, lahko delava skupaj," sem vzdihnila ravno, ko so ljudje začeli vstajati in se zgnetli proti vratom, da bi se šli obut, in z Galom sva preprosto sledila toku.
Naslednjih nekaj minut se mi resnično ne ljubi na dolgo opisovati, ker so tako ali tako vedno enake. Ljudje se zdrenjajo k omaricam, da se preobujejo, priložnost imaš, da vidiš njihovo interpretacijo gluhe tišine, potem pa zdrvijo na dvorišče na predel z vrtom, kjer smo dogovorjeni. In potem nam učiteljica razdeli naloge.
Jaz in Gal sva dobila prekleto puljenje plevela na zelenjavnih gredicah. Zelenjavne gredice so največji del šolskega vrta poleg rastlinjaka, zato ni rečeno, da ga do konca ure sploh ne bova vsega populila. Kljub temu sva se z vzdihom lotila dela.
Prvih nekaj minut je minilo v tišini, nato pa me je Gal vprašal: "V kateri razred sploh hodiš ti?"
Namrščila sem se. "Trikrat ugibaj."
Gal se je zasmejal. "Ne, saj vem, da si deveti, ampak katero črko mislim. A, B, C, D? V B-ju nisi, ker te do danes še nisem videl."
"Aja. No. Trikrat ugibaj. Namig: najbolj zmešan razred od vseh."
"D," je z nasmehom poskusil Gal.
Prikimala sem z izrazom človeka, ki ve, da obstaja tveganje, da ga kadarkoli odpeljejo v norišnico, in da se je s tem že sprijaznil.
"Kdo je tvoj razrednik? Pozabil sem, kdo ima D-jevce," se je nato znova oglasil. "Aja, in učiteljev še ne poznam, tako da mi opiši videz in kateri predmet uči."
Vzdihnila sem. "Poznaš vsa imena sošolcev in polovice sosošolcev in praktično vse trače, ne poznaš pa učiteljev?" Z nasmehom je skomignil in pokimal. "No, ima me tista za matematiko, tista majhna s skodranimi rjavimi lasmi."
"Oh, tista s krejzi kodri?"
"Ja."
Podoben lahkoten pogovor se je nadaljeval čez celo uro. Zvedela sem, kateri je njegov najljubši predmet, kateri mu ne gre, katerega resnično ne mara in kateri je njegov najljubši učitelj, isto sem mu jaz povedala o sebi. Ura je pravzaprav tudi kljub puljenju plevela hitro minila in ko je učiteljica razglasila, naj se gremo spet preobut v copate, sva vstala in pogledala svoje delo.
"Ej, saj sva kar veliko naredila," je menil Gal.
"Ja, mislila sem že, da bova morala priti po pouku končat delo," sem se strinjala. Vsak od naju je prijel polovico izpuljenega plevela in ga odnesel v ogromno samokolnico, ki je bila namenjena plevelu, potem pa sva se skupaj spet odpravila v šolo. Pri moji omarici se je ustavil in mi pomolil dlan, da sem udarila vanjo. "Tale ura je bila kul," je rekel. "Boš v četrtek v šoli?"
"Bom. Uživaj pri... kemiji. Sožalje," sem se mu sočutno nasmehnila in vrnil me je nasmeh, potem pa zdrijal za prijateljem in se še enkrat ozrl, da mi je pomahal.
Počasi sem se odpravila proti likovni in pogledala proti radiatorju, pri katerem je običajno sedela Maria in tudi danes je bilo tako. Risala je v svojo skicirko in sedla sem poleg nje ter pogledala sliko.
"Uau," sem očarano rekla trenutek zatem. "Čudovito je."
Žareče me je pogledala in odvrnila: "Hvala! Tukaj sem sicer malo preveč senčila in nekaj je narobe s temle, pa sploh ne morem dojeti kaj, ampak bom poskusila popraviti."
Pokimala sem. "Saj ti bo uspelo. Vedno ti je."
Prikimala je in me čudno pogledala. "Kaj?" sem se zmedla.
"Nič," je odkimala in dodala: "Danes me pa nenavadno pozorno poslušaš. Ponavadi imam občutek, da te kar malo odnese in govorim v prazno." Najbrž je videla moj izraz na obrazu, saj je pohitela: "Ne sekiraj se, meni se precej pogosto dogaja. Greva zdaj v učilnico?"
"Greva," sem rekla in z ramo ob rami sva stopili skozi vrata likovne učilnice.