Ko je Konstantin vstopil v dvorano, sem kot ponavadi že zdavnaj sedela v krogu v sredini. Vzdihnila sem. V mislih sem preštela do štiri in...
Konstantin je priletel na tla poleg mene in se v istem gibu zleknil v ležeči položaj. Zarežal se mi je. "Ne moreš reči, da tole ni bilo *i*smooth*i*."
Zamežikala sem. "Me zanima, če me boš še to vprašal, ko si boš zlomil roko." Še širše se je zarežal in me pocukal za koder kratkih temnih las, ki so mi lezli v oči. "Nimaš več očal?"
"Spet leče."
"Škoda." Nasmehnil se je. "Ko si bila še piflarka, sem imel veliko priložnosti, da ti pokažem, kako rad pomagam."
"Seveda," sem prhnila. Za hip sva obmolknila, potem pa sem prekinila tišino: "Kje imaš danes Marcela, da bi te sramotil z butastimi vzdevki?"
"Kole je danes bolan, tako da danes me bodo sramotili samo tvoji sarkastični komentarji."
Zakopala sem obraz v dlani in obupano zmajala z glavo.
"Kaj?" je nedolžno vprašal Konstantin.
"Ti vzdevki," sem zastokala. Čeprav ga nisem mogla videti, sem vedela, da se je zarežal čez cel obraz.
"Srčece, kažejo, da imamo veliko domišljije." Prhnila sem v dlani, ko sem slišala vzdevek, ki ga je pametno iznašel zame, ko sem se prvič začela pritoževati glede njihovih. "Pridi zdaj, trener je rekel, da moramo teči." Dvignila sem glavo in sprejela ponujeno dlan, da me je potegnil kvišku in skupaj sva začela teči.
"Čakaj, kako da nisem slišala trenerja? Se mi je nekako zdelo, da ga bo tako kot vedno slišalo celo mesto," sem zamišljeno rekla.
"Nope. Je rekel, da bo ubral novo taktiko in se ne bo več drl, ampak bo govoril tiho in kdor ga bo slišal, ga bo, kdor ga ne bo, bo pa delal sklece," se je zasmejal Konstantin in me pomenljivo pogledal. Ob tem pogledu sem se tudi jaz zasmejala.
Ko sem bila stara devet let in on deset, približno dva meseca, preden je mene in mamo moj oči zapustil, je tale trener tudi ubral tako taktiko in seveda ga nisem slišala. Takrat sem bila najbolj živahen in glasen devetletni otrok, kar jih je obstajalo. In tako se je zgodilo, da me je poslal delat sklece do konca treninga, saj je kmalu imel dovolj, da ne slišim ničesar in mora vse povedati petkrat. In tako sem odskakljala - dobesedno sem odskakljala - do kota dvorane, kjer nihče ni vadil footworka, in začela delati. Bila sem izjemno trmasta in sem hotela trenerju dokazati, kako močna in sposobna sem, in štela sklece, ki sem jih naredila. Ko sem prišla do sedemindvajset, so tla poleg mene zadonela, ko se je nekdo zložil po njih in osuplo sem sedla. Poleg mene je na trebuhu ležal potegnjen temnolasec z velikimi rjavimi očmi, zapičenimi vame, in nasmehom do ušes.
"Dobrodošel, kakor koli ti je že ime," sem rekla. "Poskusi narediti več sklec kot jaz."
In tako se je kazen spremenila v tekmo, ki se je kmalu spremenila v ležanje na hrbtu in dušenje od smeha. Vse naju je bolelo, najbolj trebuh in obrazne mišice od smeha, ko je trener prišel zakričat na naju, naj nehava zabušavati in greva vadit v paru. Planila sva pokonci in vpila, koliko sklec sva naredila, dokler nisva začela dvoboja, ki je, ne boste uganili, večinoma minil v huronskem režanju.
Zdaj, ko sva se spogledala in sem začutila njegove čokoladne oči na svojih, sem nenadoma v sebi začutila staro verzijo sebe. Tisto veselo in glasno, preden sem videla mamo samo še enkrat na mesec. Poredno sem se nasmehnila in vrnil mi je vražji nasmeh, ko je dojel, kaj mu sporočam. Hkrati sva se ustavila in sedla na tla in ko je minilo približno pol minute, je Konstantin dvignil levo roko in začel šteti sekunde na prste. Ko je izprožil četrti prst, je nad nama zadonelo: "In kdo vidva mislita, da sta!? Zakaj sedita? Oba petdeset sklec!"
Spogledala sva se, šinila kvišku in se med smehom opotekla v kot dvorane in se počila na tla. Zazrla sva se drug v drugega, preden sem se jaz obrnila na trebuh in se mu zarežala: "Dobrodošel, Koki. Poskusi me prehiteti."
Preštela sem do sedemindvajset, preden je bilo kakršno koli resno delanje sklec končano in se je vse skupaj - sploh ne vem več, kako - prevesilo v valjanje po tleh in držanje za trebuh od smeha.
Nobenega namena še nisva imela končati zabave, ko se je nad nama znova dvigoval trener s prekrižanimi rokami. Prisilila sem se, da sem se zresnila, in dregnila Konstantina, ki očitno ni razumel namiga. Šele ko sem ga s plosko roko klofnila po licu, me je narejeno užaljeno pogledal, kar mu je spodletelo na celi črti, saj mu je kotičke ustnic še vedno vleklo v širok nasmeh.
"Dovolj bo te igrice, vidva," je zagrmel trener. "V krog."
Tokrat sem jaz prva vstala in pomagala vstati Konstantinu. Še vedno se je tresel od smeha in morala sem se prisiliti, da se nisem tudi jaz. Nisem pa mogla zadržati nasmeha, ki se mi je risal čez cel obraz.
Skupaj sva zdrsnila na tla v krogu in dregala sem ga, naj utihne, dokler mu nisem zagrozila, da ga bom spet klofnila. To je učinkovalo in za silo se je umiril, čeprav sta izraz na njegovem obrazu in lesk v očeh grozila, da bo spet prasnil v smeh.
"Tako. Treninga je konec in moram vam priznati, da je bila večina od vas danes precej produktivna. Večina," je poudaril in nama s Konstantinom poslal grd pogled (Konstantin se je zaradi njega spet skoraj začel režati, ampak se je hitro zadržal, ko je videl, da mi je trznila dlan). "Zdaj pa, preden se greste preoblečt in odidete domov na *i*zaslužen*i* počitek," spet nama je poslal grd pogled, "imam za vas krajše obvestilo. Čez dva tedna bo prva tekma tega leta. Hart, Konstantin, Jaka, Martin, Lana in Izabela, računam na vas. Zdaj se pa lahko greste preobleč."
Planili smo pokonci in Konstantin je končno sprostil ves zadrževani smeh. Ko se je nehal režati in se je samo še hahljal, me je pogledal.
"Veš, srčece, že pet let te nisem slišal toliko smejati. Tole bi morala ponoviti, ker zgledaš veliko bolj vesela kot običajno." Pomežiknil mi je in zdirjal v fantovsko garderobo, pri čemer se je zaletel v vrata. Prhnila sem in zmajala z glavo, preden sem zapustila dvorano.