nov del, uživajte v branju <3
~~
Prebudijo me sončni žarki, ki pronicajo čez zavese. Bose noge, dam na mrzle ploščice, še vedno sem oblečena enako kot včeraj, kratke kavbojke, majica s kratkimi rokavi in čez njo Andrejev pulover. Soba diši po njem, diši po novih začetkih po novem prijateljstvu.
Slečem pulover, ga zložim in položim na posteljo. Z tihimi koraki se odpravim ven iz spalnice, v kuhinjo. Naenkrat se začnem zavedati, da nikogar ni v stanovanju, spet tisti občutek, da bom sama. Stisne me v prsih, za trenutek pozabim dihati, a to se spremeni, ko na hodniku zagledam slike.
Na prvi sliki, ki visi iz stene smo mi. Jaz, Andrej, Mila in Luka na dan, ko smo imeli valeto.
Luka drži Milo pod roko. Oba se nasmihata, ona v sinje svetlo modri obleki, ki se poda k njenim očem. In on v beli srajci ter črni obleki, za dodatek pa ima okrog vratu zavezan metuljček, ki je iste sinje modre barve, kot Milina obleka. Zreta v objektiv, Luka z njegovimi temnimi očmi in Mila, z njenimi sinje modrimi oči, v obeh parih oči je nekakšna iskrica, ki je ne znam povsem opisati. Na sliki je Mila popolna, lepa krajša, oprijeta sinje modra obleka, minimalističen zlat nakit, ki se poda k njenim lasem in barvi kože. Njeni svetli lasje, so ta dan zgledali še lepši, kot po navadi. Zlat odtenek v njih je žarel, medtem ko so bili ti spuščeni in oblikovani v prelepe kodre. Njene rdeče ustnice so se ujemale, s barvo jagod, jagode pa si bile njen vonj, vedno, ko Mili stisneš v objem zavohaš ta njen jagodni vonj. Ustnice v rdeči barvi, ukrivljenje v nasmeh in njeni beli zobje. Bila je popolna in še zmeraj je.
Luka zraven nje zgleda še bolj srečen, kot po navadi smeji se, njegovi svetlo rjavi kodri pa mu rahlo padajo na obraz.
Na tej sliki, še nista niti onadva niti midva z Andrejem, ki stojiva poleg njiju, slutila, da bo naše prijateljstvo razpadlo v začetku srednje šole.
Jaz v prelepi vinsko rdeči obleki, ki mi sega do gležnjev. Rjavi lasje, lešnikove oči, prečudovit nasmeh, to sem bila stara jaz, jaz na valeti, a zdaj se je vse spremenilo.
Tudi Andrej ni več isti kot na sliki. Takrat je bil oblečen, v črno obleko in vinsko rdečo srajco. On me drži okrog pasa, njegov nasmeh pa žari. Njegove temne oči zrejo v objektiv kamere, ki jih ujeme, prav tako tudi njegove temne lase.
Bili smo popolni, zdaj je vse drugače, kot, da so vse to postali še, le spomini. Kot, da smo mi postali spomini.
Zavzdihnem, moj pogled pa ujame sliko poleg te, na kateri smo mi iz valete.
…Bila sva stara, z Andrejem sva hodila v osmi razred. Zjutraj sem se zbudila, dan je potekal dokaj normalno, vse do trenutka, ko se je moj pogled ujel z Andrejevim. Ločevalo naju je le stekleno kuhinjsko okno, a ta pogled ni bil normalen. Andrej je v rokah držal kartonsko škatlo, v njej pa so bile zložene stvari.
Ni me več brigalo, če je zunaj zima, če je mrzlo, stekla sem ven v pižami. Samo hotela sem vedeti, zakaj je Andrej tako bled, zakaj nima na obrazu njegovega značilnega nasmeha, ki ga nosi vedno s sabo? In zakaj namesto nasmeška nosi te preklete škatle?
Stečem v pižami ven, odprem težka vhodna vrata. Mrzel zrak mi butne v obraz, hladen veter pa mi razmrši lase.
»Andrej!« zakličem, moj glas se trese, ne morem pa razločiti ali je to zaradi mraza, ali zaradi tega, da mi moj šesti čut pravi, da ne bo dobrih novic.
Andrej položi škatlo v avto.
»Izabela, kaj delaš zunaj? Prehladila se b-«
Prekinem ga: »Andrej, kaj so vse te škatle?« Andrej si roko položi na zatilje, vedno ko to naredi, se ne zgodi nič dobrega.
»Daj no, Izabela, pojdi noter, mrzlo je.«
»Ampak Andrej!« ne morem verjeti, se me je hotel znebiti, je hotel odidi? Me je hotel pozabiti, je hotel, da bi za njega postala le še spomin?
»Kaj se dogaja?« tokrat moj glas ni tako pogumen, je tih raskav šepet.
»Andrej!« zdaj ta krik ni bil moj, temveč od njegove mame »Andrej, kje si? Pridi mi pomagat!«
»Morem iti,« se izmuzne Andrej.
Meni pa se v očeh nabirajo solze. »To pomeni, da boš odšel? Z-za vedno?« vem, da ta *i*morem iti*i* ni bil namenjen temu, da ga kliče mama, temveč je bil odgovor na moje vprašanje.
»Ljubi bog, Izabela! Pa saj se boš prehladila,« slišim vzklikniti Andrejevo mamo za mano. Obrnem se in si na obraz nadenem nasmešek.
»Dober dan, tudi vam,«
»Izabela o tem sva že govorili, lahko me tikaš,«
Ona pa obrne pogled proti Andreju: »Si ji povedal?«
»Povedal kaj?« vskočim jaz, preden bi slišala slabo novico.
»Katjaaa!«
»Opa, očitno me nekdo kliče, bom šla,« reče Andrejeva mama in se odpravi.
Potem samo strmim v Andreja, on pa gleda v tla. Naposled le spregovori, pogleda me v oči. Njegove so rdeče, polne solz. »S-selimo se,« to sem tudi pričakovala, a novica me bolj zadene, kot sem si mislila.