Zdaj sem ujet med dvema svetoma, katerega izbrati. Če prestopim vrata stanovanja, izgubim Leo. Če ostanem izgubim Izabelo. Čeprav, če dobro pomislim, se Izabelo že izgubil, že davno. Zato bom raje ostal, da ne izgubim še Lee.
»Se vidiva jutri v šoli, prav?« reče Lea in me potreplja po licu.
»Mhm,« pospremim jo do vrat. Potem pa še samo poslušam, kako odmeva njen zvok petk po hodniku, ko se odpravlja iz bloka.
---
Zjutraj se zbudim, zunaj je dež. Pogledam skozi okno, ki je rosno od dežja. Muhasto vreme pomislim. Ležerno se vstanem iz postelje, si pretegnem vrat. Hrsk, hrsk mi zapokajo vretenca.
Pod rebri me zareže bolečina od Lukovega udarca. Grem v kopalnico, si slečem majico in začnem ogledovati svoje modrice.
---
Hodim v šolo, takrat jo zagledam. Izabela, a ona ni sama ob njej hodi Lea.
Lea? Kaj ona dela poleg nje, saj jo vendar sovraži.
Hitro prečkam cesto in stečem do njiju.
»Hej,« rečem ji Leo objamem od zadaj.
Izabela me spačeno pogleda, ko me Lea poljubi.
Skupaj se sprehodimo do šole, na moji desni strani je Lea, na levi pa Izabela, spet sem ločen med dvema svetoma.
Vse skupaj se mi zdi preveč sumljivo, Izabela in Lea? Nemogoče, saj nista prijateljici.
»Jaz morem iti,« se izmuzne Izabela iz najine družbe. Lea se ji prijazno nasmehne »Okej, se vidiva kasneje."
To ne samo da je čutno, to se ne more dogajati. Andrej zbudi se iz sanj. Vse so le sanje. Zbudi se.
Opazujem Izabelo odhajati, njen korak je čuden. Kaj že? Povedala mi je, da tako hodi, ko… Nemogoče ne spomnim se, res sem kreten, kako sem lahko pozabil. Tako hodi, ko… Razmišljaj, razmišljaj. Andrej! Razmišljaj.
Presneto, Izabela je imela prav, pozabil sem na njo. Nemogoče, kako?
Njen korak… Spomni se!
»A si v redu Andrej, nekam čudno izgledaš,« saj res Lea je tu. Lea! To bo to, ona je kriva, da Izi hodi, tako kot hodi.
Nekaj se mi zabliska v očeh in moji možgani začnejo predvajati spomine. Opazoval sem njene oči, ko mi je povedala *i*Tako hodim, samo ko sem živčna ali ko me je strah.*i*
Spomnim se, spomnim se njenih lešnikovih oči ko mi je to povedala, spomnim se kako sva sedela na kavču in kako sva jedla čips in se pogovarjala.
Ampak tako samo hodi, ko jo je strah. Česa se boji?
»Andrej?« zdrznem se. Lea. Še vedno me drži pod roko. Stopim korak nazaj, dihati začnem hitreje.
»K-kaj si ji naredila?« ona je kriva, zato, da je Izabelo strah.
»O čem govoriš?« Lea stisne mojo roko, njen palec začne krožiti po moji dlani, ki jo ona drži.
»Izabela,« dahnem, medtem, ko poskušam iztrgati svojo roko iz njenega prijema.
»Hej, hej, hej,« Lein glas je pomirjajoč. Zazre se v moje oči, zaskrbljeno me pogleda. »Andrej, kaj se dogaja?«
»Izabela,« ponovim njeno ime, ne vem ali je to zaradi tega, ker jo pogrešam, ali je to zato, ker vem, da jo je strah.
»Andrej, pa saj ne misliš, da sem ji kaj naredila?«
Zdrznem se, kako sem sploh lahko pomislil na kaj takšnega, to je vendar Lea. Nedolžna, lepa, prijazna… Moja Lea, nikoli ne bi strašila Izi. Vse sem si le zamišljal, očitno se je moja punca le hotela postati prijateljica z Izabelo.
»O-oprosti, vse je čudno odkar sem skregan z njimi,« ne izgovorim njihovih imen, besedo njimi le poudarim. Lea bo vedela, za koga se gre.
»Oni so te zapustili, jaz pa sem še vedno tu.«
Svojo glavo nasloni na mojo ramo, ter me prime pod roko. V mene spet butne njen vonj, znan vonj, vanilja kot vedno. Ta vonj, ki je je včasih pomirjal, me zdaj samo še duši. Ne zmorem več tega, ne morem več biti tu z Leo medtem, ko Mila dobesedno umira, Luka in Izi pa sta jezna na mene.
Izabelina postava je izginila v množici ljudi, ki so se prerivali čez šolske hodnike.
V svoji glavi sem iskal izgovor, da bi se lahko znebil Lee. Kaj naj ji rečem? Medtem, ko sem jaz razmišljal se je ona nasmihala dijaku iz četrtega letnika. Nisem videl njegovega obraza, a prepoznal sem postavo, pa saj to ni res. Ne more biti. Moj soigralec, najboljši prijatelj iz treninga. Tim.
Lea se nasmiha, rahlo nagne glavo, njeni rjavi kodri pa ji padejo na obraz, s svojimi sinje modrimi očmi strmi v njega.
Ona se nasmiha, on pa le umakne pogled mi z obrazom nakaže opravičevalno gesto, da tega ni hotel, umakne glavo stran od naju in se sprehodi čez dolg hodnik.
»Kaj delaš?« zamrmram Lei v uho in jo potegnem bližje k sebi, da lahko občuti mojo sapo na njenem vratu.
»Nič, samo pogovarjala sva se,« reče umirjeno, preveč umirjeno. Na obraz pa si nadene nasmešek, ki je… zaigran? Ne poznam je več, preveč je drugačna.
»To ni ravno zgledalo, kot pogovor,« rečem in se postavim v obrambno pozo, s tem, da se zravnam.
»Andrej, prosim,« zavije z očmi, »ne delaj scene.«
»Saj, je ne samo sprašujem,« ona se nasmehne tisti hladen, zaigran in grenek smeh.
»Mi ne zaupaš?« pogled, ki me je včasih spravljal ob pamet, zdaj me ta samo še straši.
»Seveda, da ti zaupam,« rečem prehitro, preveč prijazno. Moj glas pa zveni preveč mehko in ljubeče. Komu lažem.
Počasi prikima, na živce mi gre, spet se igra žrtve. Stisne mojo roko, premočno, svoje umetne nohte zarije v mojo kožo.
»Auč, Lea. Boli me,« rečem in mislim resno, njen prijem je trd, čez čas popusti.
»Oprosti, le hotela sem, da veš, da te nočem izgubiti,« reče in se mi prijazno nasmehne.
Obrne se z obrazom proti meni, njene modre oči me opazujejo. »Se vidiva kasneje, okej?«
Nekaj zamrmram sam pri sebi, ona me pa po strani pogleda. »A je vse v redu?«
»Ja, ja itak, se vidva kasneje,« rečem spet preveč hitro preveč naučeno.
Lea se nagne naprej, lasje pa ji padejo na obraz, pramen las ji popravim za uho. Ona me na hitro poljubi, spet zavoham njen vonj, po vanilji.
Potem se odpravi z lahkotnimi koraki, njene petke odmevajo po hodniku, kodri pa ji plapolajo medtem ko hodi. Končno izgine v učilnico, dovolj imam vsega. Resnično mislim, vsega.
~~~
tadammm upam da vam je všeč