Chloeine solze so mi močile ramo.
Pouk se je že zdavnaj začel.
Samo midva sva še stala na hodniku, jaz sem komaj zadržal solze, Chloe pa jih ni mogla.
"Hej, hej, ššš."
"Ne, James," je zahlipala. "To kar se ji dogaja, t-to n-ni o-ona."
"Vem."
Sem rekel z zlomljenim glasom.
"In tista b-brazgotina."
Je rekla.
"Vem, Chloe, vem."
Sem rekel in se res močno trudil, da ne bi popustil pod pritiskom.
"Samo dihaj," sem rekel s pomirjenim glasom. "Samo dihaj."
Njeno hlipanje se je z vsakim vzdihom malenkost umirilo.
Božal sem jo po hrbtu in po parih minutah se je njeno hlipanje ustavilo.
Smrknila je in si obrisala solze.
"I-in kaj zdaj?"
Nenadoma sem spet videl tisto trmasto Chloe.
"Ne vem Chloe. V tisti vrečki očitno ni bilo nič, Kay naju sovraži... Kaj nama sploh še ostane? Mogoče se samo sprijazniva, da se je Kay pač sprem-"
"Ne."
Odkimala je ter strmela v prazno.
"Ne," trmasto je prekrižala roke. "Pridi. Idejo imam."
"K-kaj?"
-------
"Chloe, prosim povej kaj se dogaja. Kakšna ideja?"
Sploh me ni poslušala. Samo vztrajno je hodila nazaj proti domu.
"Chloe, ne bom šel dokler ne poveš."
"Prav!"
Je zagodrnjala ter se ustavila.
"Šla bova k njej domov. In poiskala njen dnevnik."
"Dnevnik?"
"Ja. Tistega, ki ga piše že od petega razreda. V njemu zapiše vse. Do prve do zadnje podrobnosti. Tam bova našla odgovor."
"Pravzaprav..."
"Ni slaba ideja ne?"
Malenkost se mi je nasmehnila potem pa nadaljevala pot.
-----
Stala sva pred vrati Kayine hiše. Chloe se sploh ni obotavljala.
Pozvonila je.
"Prihajam!"
Sva zaslišala Celio. Ključ v ključavnici je zaškrtal in vrata so se odprla. Celia je zajela sapo.
"Chloe!"
Je zacvilila in jo stisnila k sebi.
"Celia! Tako zelo sem te pogrešala."
Se je zasmejala Chloe.
"In James!"
Nasmehnil sem se.
"S tvojo mamo ravno pečeva piškote. Pridita notri!"
Prikimala sva in tako smo se vsi trije stisnili v veliko in udobno dnevno sobo. Vonj po cimetovih piškotih se je širil povsod.
Mami je dvignila pogled od pečice in navdušeno pozdravila Chloe. Vse skupaj je bilo prijetno in z veseljem bi se vsedel k piškotom in skodelici čaja. Ampak čimprej sem hotel uresničiti Kayino idejo in vzeti dnevnik.
"Kako je bil koncert?"
Je vprašala Celia in vzela piškote iz pečice.
"K-konc-"
Chloe sem brcnil v nogo.
"Ajaa, koncert. Pa super."
Je rekla Chloe in se prisiljeno nasmehnila.
"Odlično. In James kako si tako hitro iz šole?:
Debelo sem pogoltnil.
"Amm, pravzaprav, ker je Chloe tu, sem se odločil, da bom danes, khm, si vzel en dan frej."
Grizel sem si ustnico in Chloe me je pogledala nekoliko po strani. Nenadoma se je oglasila moja mami.
"James, saj veš, da to očiju ne bo všeč. In tako ali tako si v zadnjih dneh dobil preveč neopravičenih ur. Čudim se, da ti tega še ni omenil."
*i*Jaz tudi.*i*
"Tudi Kay jih je, saj res. Verjetno sta bila skupaj?"
Se je zahahljala Celia.
"Amm, ja, ja, seveda, skupaj sva bila."
Pomuznila se je.
"Ah, ta mladina."
A moja mami ni izgledala nič prav zadovoljno. Včasih si želim, da bi bila bolj sproščena. Tako kot Celia.
"Skratka, a bosta piškotke? Sveže spečeni so."
Moj razum je kričal *i*ja*i*! ampak me je prehitela Chloe.
"Pravzaprav bi se najprej raje šla malo, khm gor v Kayino so-"
Hvala bogu ji ni bilo treba dokončati, ker jo je Celia prehitela.
"Ja, ja, vidva kar! Ampak piškoti čakajo!"
Nama je pomežiknila. Ko bi le bilo tako preprosto, sem zavzdihnil.
Odhitela sva po stopnicah gor v sobo in zaprla vrata za sabo.
Njena soba je bila malenkost bolj razmetana kot ponavadi.
Predali so bili odprti in nekaj oblek je ležalo po sobi. A še zmeraj je bila ena od mojih najljubših prostorov.
"Tega ne bi smela početi," sem šepnil.
Chloe me je samo grdo pogledala nato pa začela iskati. Pridružil sem se ji.
Trajalo je kar nekaj časa dokler ni vzkliknila.
"Tukaj je!"
Rožnat zvezek z bleščicami se je svetil v njenih rokah.
Začela je listati.
"Daj, ti. Jaz bom gledala, če kdo prihaja."
Priikimal sem.
Začel sem listati.
Zvezek je bil poln zapisov in slik in skic in vsega. O, kako rad bi vse to prebral.
Nenadoma sem zagledal svoje ime. In datum, ki je bil zapisan točno tri dni nazaj. Na dan plesa.
*i*Samo ne razumem Jamesa. Ne razumem vsega kar se je ravnokar zgodilo. Jokam tu v svoji sobi. Ura pa je dve zjutraj. Tako zelo si želim iti do Jamesa in mu vse povedati... ampak *i*ne moram.*i* Poleg tega se nekaj čudnega dogaja s Harrisonom. Všeč mi je, res mi je, ampak, ampak ne vem. Počutim se drugačno. V njegovi bližini. In jutri greva skupaj z Anno...*i*
"James!"
Dvignil sem pogled.
"Kay!"
"Kaj?!"
Sem zasikal.
"Prihaja!"
"Zadrži jo!"
"Ne mo-"
Vrata so se odprla.
Kay je stopila v sobo, videti je bila grozno utrujena in potem... potem naju je zagledala.
Ne znam opisati njenega obraza v tem trenutku. Najprej je samo razširila oči, potem je njen obraz postal rdeč, celo vijolčen, ko je zagledala dnevnik v mojih rokah.
"Kay, kaj počneš tu-"
"Ne. Drzni. Si. Vprašati."
Je zasikala. Strmela je vame. Potem v Chloe. Potem v dnevnik. In potem spet vame.
"Takoj. V sekundi. Izginita."
"Kay, ne moraš..."
"Ne zanima me. Spi v hotelu. Spi pri Jamesu. Tukaj ne boš. I-z-g-i-n-i-t-a."
Prst je usmerila proti vratom, oči je imela priprte nato pa je pograbila dnevnik iz moje roke.
S Kay sva se opotekla iz sobe meni pa je pred očmi plesala samo ena beseda, zadnja beseda, ki je bila zapisana na tisti strani.
*i*Umor.*i*
-------
nah i cant