Zgodba o prijateljstvu
Chloeine solze so mi močile ramo.
Pouk se je že zdavnaj začel.
Samo midva sva še stala na hodniku, jaz sem komaj zadržal solze, Chloe pa jih ni mogla.
"Hej, hej, ššš."
"Ne, James," je zahlipala. "To kar se ji dogaja, t-to n-ni o-ona."
"Vem."
Sem rekel z zlomljenim glasom.
"In tista b-brazgotina."
Je rekla.
"Vem, Chloe, vem."
Sem rekel in se res močno trudil, da ne bi popustil pod pritiskom.
"Samo dihaj," sem rekel s pomirjenim glasom. "Samo dihaj."
Njeno hlipanje se je z vsakim vzdihom malenkost umirilo.
Božal sem jo po hrbtu in po parih minutah se je njeno hlipanje ustavilo.
Smrknila je in si obrisala solze.
"I-in kaj zdaj?"
Nenadoma sem spet videl tisto trmasto Chloe.
"Ne vem Chloe. V tisti vrečki očitno ni bilo nič, Kay naju sovraži... Kaj nama sploh še ostane? Mogoče se samo sprijazniva, da se je Kay pač sprem-"
"Ne."
Odkimala je ter strmela v prazno.
"Ne," trmasto je prekrižala roke. "Pridi. Idejo imam."
"K-kaj?"
-------
"Chloe, prosim povej kaj se dogaja. Kakšna ideja?"
Sploh me ni poslušala. Samo vztrajno je hodila nazaj proti domu.
"Chloe, ne bom šel dokler ne poveš."
"Prav!"
Je zagodrnjala ter se ustavila.
"Šla bova k njej domov. In poiskala njen dnevnik."
"Dnevnik?"
"Ja. Tistega, ki ga piše že od petega razreda. V njemu zapiše vse. Do prve do zadnje podrobnosti. Tam bova našla odgovor."
"Pravzaprav..."
"Ni slaba ideja ne?"
Malenkost se mi je nasmehnila potem pa nadaljevala pot.
-----
Stala sva pred vrati Kayine hiše. Chloe se sploh ni obotavljala.
Pozvonila je.
"Prihajam!"
Sva zaslišala Celio. Ključ v ključavnici je zaškrtal in vrata so se odprla. Celia je zajela sapo.
"Chloe!"
Je zacvilila in jo stisnila k sebi.
"Celia! Tako zelo sem te pogrešala."
Se je zasmejala Chloe.
"In James!"
Nasmehnil sem se.
"S tvojo mamo ravno pečeva piškote. Pridita notri!"
Prikimala sva in tako smo se vsi trije stisnili v veliko in udobno dnevno sobo. Vonj po cimetovih piškotih se je širil povsod.
Mami je dvignila pogled od pečice in navdušeno pozdravila Chloe. Vse skupaj je bilo prijetno in z veseljem bi se vsedel k piškotom in skodelici čaja. Ampak čimprej sem hotel uresničiti Kayino idejo in vzeti dnevnik.
"Kako je bil koncert?"
Je vprašala Celia in vzela piškote iz pečice.
"K-konc-"
Chloe sem brcnil v nogo.
"Ajaa, koncert. Pa super."
Je rekla Chloe in se prisiljeno nasmehnila.
"Odlično. In James kako si tako hitro iz šole?:
Debelo sem pogoltnil.
"Amm, pravzaprav, ker je Chloe tu, sem se odločil, da bom danes, khm, si vzel en dan frej."
Grizel sem si ustnico in Chloe me je pogledala nekoliko po strani. Nenadoma se je oglasila moja mami.
"James, saj veš, da to očiju ne bo všeč. In tako ali tako si v zadnjih dneh dobil preveč neopravičenih ur. Čudim se, da ti tega še ni omenil."
*i*Jaz tudi.*i*
"Tudi Kay jih je, saj res. Verjetno sta bila skupaj?"
Se je zahahljala Celia.
"Amm, ja, ja, seveda, skupaj sva bila."
Pomuznila se je.
"Ah, ta mladina."
A moja mami ni izgledala nič prav zadovoljno. Včasih si želim, da bi bila bolj sproščena. Tako kot Celia.
"Skratka, a bosta piškotke? Sveže spečeni so."
Moj razum je kričal *i*ja*i*! ampak me je prehitela Chloe.
"Pravzaprav bi se najprej raje šla malo, khm gor v Kayino so-"
Hvala bogu ji ni bilo treba dokončati, ker jo je Celia prehitela.
"Ja, ja, vidva kar! Ampak piškoti čakajo!"
Nama je pomežiknila. Ko bi le bilo tako preprosto, sem zavzdihnil.
Odhitela sva po stopnicah gor v sobo in zaprla vrata za sabo.
Njena soba je bila malenkost bolj razmetana kot ponavadi.
Predali so bili odprti in nekaj oblek je ležalo po sobi. A še zmeraj je bila ena od mojih najljubših prostorov.
"Tega ne bi smela početi," sem šepnil.
Chloe me je samo grdo pogledala nato pa začela iskati. Pridružil sem se ji.
Trajalo je kar nekaj časa dokler ni vzkliknila.
"Tukaj je!"
Rožnat zvezek z bleščicami se je svetil v njenih rokah.
Začela je listati.
"Daj, ti. Jaz bom gledala, če kdo prihaja."
Priikimal sem.
Začel sem listati.
Zvezek je bil poln zapisov in slik in skic in vsega. O, kako rad bi vse to prebral.
Nenadoma sem zagledal svoje ime. In datum, ki je bil zapisan točno tri dni nazaj. Na dan plesa.
*i*Samo ne razumem Jamesa. Ne razumem vsega kar se je ravnokar zgodilo. Jokam tu v svoji sobi. Ura pa je dve zjutraj. Tako zelo si želim iti do Jamesa in mu vse povedati... ampak *i*ne moram.*i* Poleg tega se nekaj čudnega dogaja s Harrisonom. Všeč mi je, res mi je, ampak, ampak ne vem. Počutim se drugačno. V njegovi bližini. In jutri greva skupaj z Anno...*i*
"James!"
Dvignil sem pogled.
"Kay!"
"Kaj?!"
Sem zasikal.
"Prihaja!"
"Zadrži jo!"
"Ne mo-"
Vrata so se odprla.
Kay je stopila v sobo, videti je bila grozno utrujena in potem... potem naju je zagledala.
Ne znam opisati njenega obraza v tem trenutku. Najprej je samo razširila oči, potem je njen obraz postal rdeč, celo vijolčen, ko je zagledala dnevnik v mojih rokah.
"Kay, kaj počneš tu-"
"Ne. Drzni. Si. Vprašati."
Je zasikala. Strmela je vame. Potem v Chloe. Potem v dnevnik. In potem spet vame.
"Takoj. V sekundi. Izginita."
"Kay, ne moraš..."
"Ne zanima me. Spi v hotelu. Spi pri Jamesu. Tukaj ne boš. I-z-g-i-n-i-t-a."
Prst je usmerila proti vratom, oči je imela priprte nato pa je pograbila dnevnik iz moje roke.
S Kay sva se opotekla iz sobe meni pa je pred očmi plesala samo ena beseda, zadnja beseda, ki je bila zapisana na tisti strani.
*i*Umor.*i*
-------
nah i cant
Pouk se je že zdavnaj začel.
Samo midva sva še stala na hodniku, jaz sem komaj zadržal solze, Chloe pa jih ni mogla.
"Hej, hej, ššš."
"Ne, James," je zahlipala. "To kar se ji dogaja, t-to n-ni o-ona."
"Vem."
Sem rekel z zlomljenim glasom.
"In tista b-brazgotina."
Je rekla.
"Vem, Chloe, vem."
Sem rekel in se res močno trudil, da ne bi popustil pod pritiskom.
"Samo dihaj," sem rekel s pomirjenim glasom. "Samo dihaj."
Njeno hlipanje se je z vsakim vzdihom malenkost umirilo.
Božal sem jo po hrbtu in po parih minutah se je njeno hlipanje ustavilo.
Smrknila je in si obrisala solze.
"I-in kaj zdaj?"
Nenadoma sem spet videl tisto trmasto Chloe.
"Ne vem Chloe. V tisti vrečki očitno ni bilo nič, Kay naju sovraži... Kaj nama sploh še ostane? Mogoče se samo sprijazniva, da se je Kay pač sprem-"
"Ne."
Odkimala je ter strmela v prazno.
"Ne," trmasto je prekrižala roke. "Pridi. Idejo imam."
"K-kaj?"
-------
"Chloe, prosim povej kaj se dogaja. Kakšna ideja?"
Sploh me ni poslušala. Samo vztrajno je hodila nazaj proti domu.
"Chloe, ne bom šel dokler ne poveš."
"Prav!"
Je zagodrnjala ter se ustavila.
"Šla bova k njej domov. In poiskala njen dnevnik."
"Dnevnik?"
"Ja. Tistega, ki ga piše že od petega razreda. V njemu zapiše vse. Do prve do zadnje podrobnosti. Tam bova našla odgovor."
"Pravzaprav..."
"Ni slaba ideja ne?"
Malenkost se mi je nasmehnila potem pa nadaljevala pot.
-----
Stala sva pred vrati Kayine hiše. Chloe se sploh ni obotavljala.
Pozvonila je.
"Prihajam!"
Sva zaslišala Celio. Ključ v ključavnici je zaškrtal in vrata so se odprla. Celia je zajela sapo.
"Chloe!"
Je zacvilila in jo stisnila k sebi.
"Celia! Tako zelo sem te pogrešala."
Se je zasmejala Chloe.
"In James!"
Nasmehnil sem se.
"S tvojo mamo ravno pečeva piškote. Pridita notri!"
Prikimala sva in tako smo se vsi trije stisnili v veliko in udobno dnevno sobo. Vonj po cimetovih piškotih se je širil povsod.
Mami je dvignila pogled od pečice in navdušeno pozdravila Chloe. Vse skupaj je bilo prijetno in z veseljem bi se vsedel k piškotom in skodelici čaja. Ampak čimprej sem hotel uresničiti Kayino idejo in vzeti dnevnik.
"Kako je bil koncert?"
Je vprašala Celia in vzela piškote iz pečice.
"K-konc-"
Chloe sem brcnil v nogo.
"Ajaa, koncert. Pa super."
Je rekla Chloe in se prisiljeno nasmehnila.
"Odlično. In James kako si tako hitro iz šole?:
Debelo sem pogoltnil.
"Amm, pravzaprav, ker je Chloe tu, sem se odločil, da bom danes, khm, si vzel en dan frej."
Grizel sem si ustnico in Chloe me je pogledala nekoliko po strani. Nenadoma se je oglasila moja mami.
"James, saj veš, da to očiju ne bo všeč. In tako ali tako si v zadnjih dneh dobil preveč neopravičenih ur. Čudim se, da ti tega še ni omenil."
*i*Jaz tudi.*i*
"Tudi Kay jih je, saj res. Verjetno sta bila skupaj?"
Se je zahahljala Celia.
"Amm, ja, ja, seveda, skupaj sva bila."
Pomuznila se je.
"Ah, ta mladina."
A moja mami ni izgledala nič prav zadovoljno. Včasih si želim, da bi bila bolj sproščena. Tako kot Celia.
"Skratka, a bosta piškotke? Sveže spečeni so."
Moj razum je kričal *i*ja*i*! ampak me je prehitela Chloe.
"Pravzaprav bi se najprej raje šla malo, khm gor v Kayino so-"
Hvala bogu ji ni bilo treba dokončati, ker jo je Celia prehitela.
"Ja, ja, vidva kar! Ampak piškoti čakajo!"
Nama je pomežiknila. Ko bi le bilo tako preprosto, sem zavzdihnil.
Odhitela sva po stopnicah gor v sobo in zaprla vrata za sabo.
Njena soba je bila malenkost bolj razmetana kot ponavadi.
Predali so bili odprti in nekaj oblek je ležalo po sobi. A še zmeraj je bila ena od mojih najljubših prostorov.
"Tega ne bi smela početi," sem šepnil.
Chloe me je samo grdo pogledala nato pa začela iskati. Pridružil sem se ji.
Trajalo je kar nekaj časa dokler ni vzkliknila.
"Tukaj je!"
Rožnat zvezek z bleščicami se je svetil v njenih rokah.
Začela je listati.
"Daj, ti. Jaz bom gledala, če kdo prihaja."
Priikimal sem.
Začel sem listati.
Zvezek je bil poln zapisov in slik in skic in vsega. O, kako rad bi vse to prebral.
Nenadoma sem zagledal svoje ime. In datum, ki je bil zapisan točno tri dni nazaj. Na dan plesa.
*i*Samo ne razumem Jamesa. Ne razumem vsega kar se je ravnokar zgodilo. Jokam tu v svoji sobi. Ura pa je dve zjutraj. Tako zelo si želim iti do Jamesa in mu vse povedati... ampak *i*ne moram.*i* Poleg tega se nekaj čudnega dogaja s Harrisonom. Všeč mi je, res mi je, ampak, ampak ne vem. Počutim se drugačno. V njegovi bližini. In jutri greva skupaj z Anno...*i*
"James!"
Dvignil sem pogled.
"Kay!"
"Kaj?!"
Sem zasikal.
"Prihaja!"
"Zadrži jo!"
"Ne mo-"
Vrata so se odprla.
Kay je stopila v sobo, videti je bila grozno utrujena in potem... potem naju je zagledala.
Ne znam opisati njenega obraza v tem trenutku. Najprej je samo razširila oči, potem je njen obraz postal rdeč, celo vijolčen, ko je zagledala dnevnik v mojih rokah.
"Kay, kaj počneš tu-"
"Ne. Drzni. Si. Vprašati."
Je zasikala. Strmela je vame. Potem v Chloe. Potem v dnevnik. In potem spet vame.
"Takoj. V sekundi. Izginita."
"Kay, ne moraš..."
"Ne zanima me. Spi v hotelu. Spi pri Jamesu. Tukaj ne boš. I-z-g-i-n-i-t-a."
Prst je usmerila proti vratom, oči je imela priprte nato pa je pograbila dnevnik iz moje roke.
S Kay sva se opotekla iz sobe meni pa je pred očmi plesala samo ena beseda, zadnja beseda, ki je bila zapisana na tisti strani.
*i*Umor.*i*
-------
nah i cant
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Joj, Kayyyy
Me zanima kaj bo v nadaljevanju...
Me zanima kaj bo v nadaljevanju...
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ženska ne naredi mi zaj harrisona morilca, ne drzni si lol
mah doro saj ta james mi postaja vse bolj všeč zarad chole samo še je vseeno smotan
mah doro saj ta james mi postaja vse bolj všeč zarad chole samo še je vseeno smotan
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
omajgad js ne morem js se tresem hahah nujno cim prej nov dell
0
Moj odgovor:
Vadduajdu
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Prijatlska dilema
torj jst že od majhnega poznam to eno punco ker ma moje sosede za stare starše+je moja sorodnica. no kot mala je meni šla ona na živce in sem se smao delala da sem z njo prijateljica (pač kk otročje) to pa tudi zato ker je bla bolj podivjana in malo kao troublemaker. ampak js sem se znjo vseeno tak skori vsak vikend z njo družla in pol v zadnih letih se je tudi "poboljšala" in sva se recimo da bl razumeli. ta punca pa je tudi 2 let mlajša od mene in je ponavadi kr otročja oz kaj hočem povedat da še ne razmišlja lih zrelo (no sej kot da jaz pa). no in te stvari mene motjo in že iz otroštva je ona hotla čustveno manipulirat npr. "če to narediš ne bova več prjatlci" ampak meni je blo vseeno ker me je malo bolel k za njo (pač takrat itak nisem hotla bit njena prjatlca). ona se je pa tudi vedno hotla z mano družit in je s tem bla tud ful vsijliva (pa ko sem ji rekla da mam dovolj al pa ji poskusla namignit je še ona kr vztrajala) in js ji itak nisem mogla kr rečt da mi ni za druženje tak da sem se včasih lagala da mam opravke al pa sem ji med druženjem kr mal zbežala 🫣
no tega zdj ne delam več pa ona tud ne sili tolko (to sva pač rešli ker sem ji nekak pol dopovedla, da je meni 7 ur druženja preveč in da mi je 1 ura že dovolj). in pol sva tud posltali nekak bff. no sej ne rečem da sem js tu nek angelček kr nisem in vem da ma ona tud svoje težave ampak je za moje pojme še za moja leta malo nezrela, malo čustveno manipulira (sej ji ne uspeva ampak ja), velikokrat pove tud kaj svoji mami kar men ni ušeč ker lahko pol njena mami tud moji mami kaj pove kar js mogoč pred nji skrivam in v njeni družbi se ne počutim lih najbolje (pa mot me tud da je tak insecure in pol meni govori kak sem lepa kar pa vem da v njenih očeh nisem in se ji včasih to tudsliš-pač come on girl). pa ona je taka oseba da rab nek reasurance (npr. če se kaj mejčken sprema pol ona piše kak me lova pa kak je vesela da me ma kot da želi z mojim odzivom na to potrditi da sva še prijatlci). pač mene njena družba emotionali exaust me.
no in moj point je da js nočem bit več z njo prijatlca vsaj ne najboljša in no se. se že recimo poskusla odaljit od nje ampak ni to tak lahko. in fora je v tem da se bom js tud kmal preselila in njo zdj skrbi da si bom tam našla druge prjatlce ki mi bodo boljše od nje in da ona ne bo več moja bff, ker pač ona zgleda da dobiva tak vibe od mene (no sej nima lih narobe). pač js njej pomenm tko vse in sem ji ful special in ona nebi mogla brez mene ampak ve da ona ni to zame (njene besede)-ona nima tudi ne ravno vlk prijateljev izven šole (sej js tud ne but like you see waht im getting at) in ji pomojem za to tud tolk pomenm. v glavnem js sem si itak mislila da se bom lah mal oddaljila od nje ko se bom preselila pol pa bom bla še itak verjetn zaposlena s šolo. in zadnjič se mi je ona o tem začela jokat (kot sem že nekaj prej povedla) pa kk bo pogrešala naše druženje pa da jo spomini na nas ožalostijo ker ve da tega ne bo več (nas=js, ona, pa še moji sorojenc ). in sej js ji pravm naj bo vesela da smo se meli fajn in da ma lepe spomine oz da je to doživela. in ona men tud pol začne razlagat kk lahko ona mene pride obistkat z vlako pa ne vem kj vse še (pač sure, sam ne vsak teden). pa ona pogreša mojo družbo že po tak enem tednu, men pa je že vsak mesec preveč (ker moj social battery je malo šit).
moje vprašanje je kak naj nisem njena bff (pa tak ti labelsi kdo je bff pa kdo ni mi je zdaj ko postajam starejša malo bol tk) in kak ji naj to dopovem oz se je znebim brez da bi jo totalno prizadela in kk naj to nardim, še posebej ker je moja sorodnica (pač to je tak the only problem, če ne bi bli sorodnici in če starši ne bi bli prijatelji bi blo to ful lażje)???
no tega zdj ne delam več pa ona tud ne sili tolko (to sva pač rešli ker sem ji nekak pol dopovedla, da je meni 7 ur druženja preveč in da mi je 1 ura že dovolj). in pol sva tud posltali nekak bff. no sej ne rečem da sem js tu nek angelček kr nisem in vem da ma ona tud svoje težave ampak je za moje pojme še za moja leta malo nezrela, malo čustveno manipulira (sej ji ne uspeva ampak ja), velikokrat pove tud kaj svoji mami kar men ni ušeč ker lahko pol njena mami tud moji mami kaj pove kar js mogoč pred nji skrivam in v njeni družbi se ne počutim lih najbolje (pa mot me tud da je tak insecure in pol meni govori kak sem lepa kar pa vem da v njenih očeh nisem in se ji včasih to tudsliš-pač come on girl). pa ona je taka oseba da rab nek reasurance (npr. če se kaj mejčken sprema pol ona piše kak me lova pa kak je vesela da me ma kot da želi z mojim odzivom na to potrditi da sva še prijatlci). pač mene njena družba emotionali exaust me.
no in moj point je da js nočem bit več z njo prijatlca vsaj ne najboljša in no se. se že recimo poskusla odaljit od nje ampak ni to tak lahko. in fora je v tem da se bom js tud kmal preselila in njo zdj skrbi da si bom tam našla druge prjatlce ki mi bodo boljše od nje in da ona ne bo več moja bff, ker pač ona zgleda da dobiva tak vibe od mene (no sej nima lih narobe). pač js njej pomenm tko vse in sem ji ful special in ona nebi mogla brez mene ampak ve da ona ni to zame (njene besede)-ona nima tudi ne ravno vlk prijateljev izven šole (sej js tud ne but like you see waht im getting at) in ji pomojem za to tud tolk pomenm. v glavnem js sem si itak mislila da se bom lah mal oddaljila od nje ko se bom preselila pol pa bom bla še itak verjetn zaposlena s šolo. in zadnjič se mi je ona o tem začela jokat (kot sem že nekaj prej povedla) pa kk bo pogrešala naše druženje pa da jo spomini na nas ožalostijo ker ve da tega ne bo več (nas=js, ona, pa še moji sorojenc ). in sej js ji pravm naj bo vesela da smo se meli fajn in da ma lepe spomine oz da je to doživela. in ona men tud pol začne razlagat kk lahko ona mene pride obistkat z vlako pa ne vem kj vse še (pač sure, sam ne vsak teden). pa ona pogreša mojo družbo že po tak enem tednu, men pa je že vsak mesec preveč (ker moj social battery je malo šit).
moje vprašanje je kak naj nisem njena bff (pa tak ti labelsi kdo je bff pa kdo ni mi je zdaj ko postajam starejša malo bol tk) in kak ji naj to dopovem oz se je znebim brez da bi jo totalno prizadela in kk naj to nardim, še posebej ker je moja sorodnica (pač to je tak the only problem, če ne bi bli sorodnici in če starši ne bi bli prijatelji bi blo to ful lażje)???
